Ekološka, energijsko varčna gradnja

Vir: Miro Škvorc, www.ekoprodukt.si

Skoraj ni več posameznika investitorja, ki bi začel z gradnjo hiše, ne da bi vsaj slišal ali kaj malega prebral o varčevanju z energijo, o nizkoenergijski in pasivni hiši. Celo država je prek Eko sklada objavila razpis za dodelitev nepovratnih sredstev za gradnjo pasivnih hiš in se tako pridružila razvitim evropskim državam, ki takšno gradnjo spodbujajo že nekaj let. Evropski parlament pa je v začetku letošnjega leta sprejel sklep, da naj bi pasivna hiša v Evropi postala standard do leta 2012.

V Sloveniji porabimo približno tretjino energije v prometu, tretjino v industriji in tretjino v zgradbah. Glede na dejstvo, da pasivna hiša porabi le 10 odstotkov energije povprečno potratne zgradbe, bi bil lahko prihranek na tem področju ogromen, če bi le razumeli, kako malo je treba, da se potratna zgradba spremeni v pasivno. Največja težava je v neznanju, saj pasivna hiša pomeni predvsem optimizacijo gradnje. Ta se kaže v prilagajanju potrebne bivalne površine glede na število uporabnikov in v arhitekturni zasnovi zgradbe. Dejstvo je, da več ko ima zgradba obodnih površin, bolj ko je razgibana, dražja je gradnja, predvsem pa ima takšna zgradba tudi več toplotnih izgub, saj so le-te sorazmerne s površino obodnih zidov. Zato ni naključje, da so pasivne hiše praviloma enostavnih in nezahtevnih oblik, kar pa še zdaleč ni absolutni pogoj. Pasivna hiša je lahko tudi tipična gorenjska ali primorska hiša; je pa res, da je razgibane stavbe z mnogo izrastki precej težje kakovostno izolirati in preprečiti toplotne mostove.

Žalostno je, da država po neki strani spodbuja in s predpisom o učinkoviti rabi energije celo zapoveduje energijsko učinkovito gradnjo, po drugi strani pa jo upravne enote prepovedujejo ali vsaj otežujejo z mnogokrat nelogičnimi zahtevami glede smeri slemena, naklona strehe in celo glede oblike zgradbe, vsi pa vemo, da morajo biti pasivne zgradbe orientirane tako, da zajamejo čimveč sončne energije. Ko gradimo, se je treba zavedati, da bodo zgradbe stale vsaj sto let. V kolikor bo avtomobilska industrija razvila vozila brez emisij CO2, se bo onesnaževanje na tem področju bistveno zmanjšalo najkasneje v desetih letih ali prej, saj v tem času zamenjamo vozni park. Popolnoma drugače je pri gradnji hiš.

Če zdaj zgradimo energijsko potratno hišo, pri čemer zanemarimo ne le premajhen sloj izolacije, temveč predvsem pri zidanih hišah tudi toplotne mostove in uporabljamo gradbene materiale, ki potrebujejo veliko energije pri proizvodnji, se bomo morda že jutri spraševali, kako stanje sanirati, predvsem pa, ali se strošek splača. Ne gre le za to, koliko energije, ki jo je treba plačati, porabimo za ogrevanje, saj bo vedno obstajal sloj ljudi, ki si bo lahko privoščil še tako potratno hišo. Gre za več, gre za odnos do okolja. Neurja, ki smo jim priča v zadnjih letih, se bodo še stopnjevala, zato je le vprašanje časa, kdaj bodo ujme, ki jih povzročamo sami s svojim slabim odnosom do okolja, prizadele tudi slehernega od nas.

Zdaj v povprečju vgrajujemo toplotno izolacijo na fasadi v debelini 10 centimetrov in v strehi 20 centimetrov, kar je mnogo premalo za čase, ki prihajajo. V Avstriji večina vgrajuje vsaj 10 centimetrov več. Ne gre samo za to, koliko energije izgubljamo skozi stene ali streho, saj le-to lahko nadoknadimo z višjimi stroški ogrevanja. Težava je v tem, da zadnje čase v poletnih mesecih zelo narašča tudi energija za hlajenje bivalnih prostorov. Vzrok temu je napačna izbira toplotne izolacije. Stiropor in mineralna volna sicer dobro izolirata, vendar tudi zelo hitro prepuščata toploto. Popolnoma drugače je, če uporabljamo ekološke izolacijske materiale na osnovi lesa, na primer, celulozno izolacijo Trendisol, ki je celo cenovno ugodnejša, in lesnovlaknene plošče, bolj znane pod imenom Agepan.

Ti materiali poleg tega, da izredno dobro izolirajo, tudi 3- do 5-krat počasneje prepuščajo toploto. Z izbiro takšne izolacije preprečimo pregrevanje čez dan poleti, pozimi pa ohlajanje prek noči. Sicer pa je prednost naravnih materialov tudi v tem, da je poraba energije pri proizvodnji kar 10- do 50-krat nižja, hkrati pa so sposobni sprejemati in oddajati vodno paro, kar pomeni, da lahko regulirajo tudi zračno vlago v prostoru. Ta pa je bistvena za zdravo bivanje. Tudi če se obdamo s 40 centimetri kakovostne toplotne izolacije iz lesnih vlaken, smo hišo s 400 kvadratnimi metri obodnih površin podražili le za približno 5.000 evrov, kar je manj, kot stane potratna klimatska naprava, hkrati pa bomo lahko 200 kvadratnih metrov bivalne površine ogrevali z napravo moči 2.000 vatov. Mesečni strošek ogrevanja s toplotno črpalko bo okoli 10 evrov in na letni ravni dobrih 100 evrov, kar je manj, kot nas stane skodelica kave na dan. Razliko v ceni energije pa lahko prenesete tudi v večji obrok kredita.

Seveda pa tako nizka poraba energije ni odvisna le od debeline toplotne izolacije. Treba je vgraditi tudi kakovostnejša okna in vhodna vrata ter prezračevanje z rekuperacijo odpadnega zraka. To nam hišo podraži še za 10.000 do 15.000 evrov, vendar nam zdaj ta znesek povrne država.

Zanimivo je, da so pasivne hiše enako drage ali celo cenejše od nizkoenergijskih, če jih znamo pravilno projektirati, kar pa se žal pri nas še ne dogaja. Verjetno je tudi v tem razlog, zakaj takšnih hiš ne zgradimo več. Ker ni dovolj znanja in izkušenj, se v javnost raje pošilja dezinformacije, da je bivanje v pasivni hiši za posebne ljudi, ki morajo popolnoma spremeniti bivalne navade, da ne smejo odpirati oken ipd., kar seveda ni res.

Prezračevanje poteka tako, da svež zrak stalno obliva prostore, vendar so v pravilno zgrajeni pasivni hiši hitrosti zraka tako majhne, da jih ne čutite že 20 centimetrov stran od dovodne cevi. Ker imate stalno svež zrak, ne čutite potrebe po odpiranju oken, seveda pa jih lahko odprete kadarkoli tako kot v vsaki drugi hiši. Bistvena razlika med pasivno in nizkoenergijsko hišo je v tem, da v pasivni hiši mnogo bolje izrabljate notranje vire toplote ter sončno energijo, ki pozimi skozi stekla ogreva stavbo. Poleti je treba okna obvezno senčiti, da ne prihaja do pregrevanja. Klimatskih naprav pri normalni uporabi hiše ne potrebujemo, v kolikor se v stavbo prek prezračevanja dovaja zrak okoli 20 stopinj.

Med pomembnimi dejavniki je tudi gradnja brez toplotnih mostov. Ti so najbolj problematični pri zidani gradnji, saj je treba toplotni ovoj izvesti tudi pod temeljno ploščo. Ker to gradnjo zelo podraži, se vse bolj uveljavljajo lesene ekološke hiše, kjer lahko toplotne mostove rešujemo mnogo lažje in tudi bistveno ceneje. Prednost lesene gradnje je tudi v tem, da imamo pri 40 centimetrov debeli steni tudi 40 centimetrov izolacije, pri zidanih hišah pa bi bila debelina stene vsaj 60 centimetrov. Tako se tisti, ki pasivne hiše raje zidajo, zatekajo k zidakom iz stiropora, med katere vlijejo beton. Bivanje v takšni hiši je podobno bivanju v betonskem bunkerju, najbolj žalostno pa je dejstvo, da tako zidane hiše predstavljajo kot hiše z majhno porabo energije, pri tem pa ne povedo, da hiša v 30 letih ne bo privarčevala toliko energije, kot so jo porabili za proizvodnjo stiropora, mineralne volne in cementa (betona).