Podstrešje

Vir: GRADIM

Prostor pod streho izrabljamo za različne namene, največkrat za shranjevanje odvečnih stvari. Nanj pomislimo le redko in zanj ne skrbimo, obiščemo pa ga ponavadi samo takrat, ko odložimo novo navlako ali brskamo med staro. Vendar če smo gradnjo zastavili dovolj pametno in z mislijo, da bi podstrešni prostor lahko kdaj kasneje uredili v stanovanje, je “tam zgoraj” kar veliko možnosti za rešitev stanovanjske stiske, ki pride s povečanjem družine.

V podstrešnem stanovanju streha predstavlja večinski del obodnih površin. Če pomislimo, da na tleh ali stropu spodnjega nadstropja zadostuje le dobra zvočna izolacija, ki hkrati opravlja tudi vlogo toplotne izolacije (toplotna izolacija ni potrebna, ker toplota, ki prehaja skozi strop v podstrešje, ogreva podstrešno stanovanje), in da sta obe zunanji steni že primerno toplotno izolirani z zunanje strani, nam ostane streha kot najbolj problematičen del, ki mu moramo nameniti vso pozornost. Izkušnje kažejo, da je ugodje bivanja v podstrešnih prostorih v glavnem odvisno od toplotne izolacije strehe, pri čemer sta pomembni tako izbira materiala kot izvedba.

Prvi, obvezen in najbolj pomemben korak pri prenovi podstrešja v bivalni prostor je pregled stanja strešne konstrukcije in kritine. Najlažje je začeti prenovo z notranje strani, ne da bi se zmenili za kritino in ostrešje v celoti, a narediti moramo miselni preskok in spoznati, da streha zdaj predstavlja obod novega doma in mora biti brezhibna. Če smo prej še brez škode dopuščali kakšno kapljico pretečene vode, je zdaj ne smemo več. Pri kakršnemkoli pomisleku o kakovosti strešne kritine je najbolje streho obnoviti v celoti. Hkrati bomo tudi najlažje vgradili ustrezno toplotno izolacijo in streho izdelali kot prezračevano streho s prezračevanim kanalom med spodnjo streho in kritino. Pri podstrešnem stanovanju namreč pride v poštev samo prezračevana streha, vse drugo je kompromis, ki stanovalcev ne bo zadovoljil.

Pravzaprav kompromisi pri izvedbi podstrešnega stanovanja sploh niso dovoljeni. Tako je tudi z ostrešjem. Mora biti popolnoma zdravo, deloma načeto od lesnih škodljivcev ni primerno. Ko dele ostrešja zapremo v toplotno izoliran prostor, ustvarimo naravnost idealne razmere za razvoj škodljivcev in v nekaj letih lahko leseni deli propadejo do te mere, da je njihova nosilnost vprašljiva. Predstavljajte si, kaj kasneje pomeni zamenjava ostrešja za podstrešno stanovanje — popoln kaos in delo od začetka. Zato je bolje strešno konstrukcijo sanirati v celoti, če je sanacija potrebna, ali jo celo zamenjati, preden začnemo pripravljati in opremljati prostor pod streho.

Kompromisa ni tudi pri debelini toplotne izolacije. Večina bodočih lastnikov podstrešnih stanovanj se zadovolji s toplotno izolacijo med špirovci. Le-ti dopuščajo vgradnjo izolacije po svojem preseku, torej v debelini nekje od 12 do 15 centimetrov in največ do 20 centimetrov. Priporočena debelina izolacije je od 25 do 30 centimetrov, če pa dodamo še kakšen centimeter, le-ta ne bo odveč. Zato je zanjo treba poiskati dodaten prostor. Če je podstrešje dovolj visoko, ga lahko najdemo pod špirovci, sicer pa nad njimi. V slednjem primeru je treba streho obnoviti, uporabimo pa lahko mehansko trdno toplotno izolacijo iz kamene volne, ki jo je zdaj mogoče dobiti na našem trgu in jo namestimo neposredno na špirovce, ali pa špirovce povišamo z dodatno leseno gredo in vmesni prostor zapolnimo z mehko ali vpihano izolacijo. Za izvedbo izolacije med špirovci in pod njimi je dovolj znanih rešitev na trgu.

Hkrati s toplotno izolacijo moramo ustrezno rešiti še paroprepustnost strešne stene. To pomeni, da izolacijo in vse druge dele stene izvedemo tako, da omogočimo prehod vodne izparine iz prostora navzven. V prostoru je nadpritisk vodne izparine, ki nastaja zaradi uporabe prostorov (kuhanje, prhanje, dihanje, potenje ...). Omogočiti moramo, da se ta izparina prek sten odzrači, sicer zastaja v prostoru in se nalaga na stene, ki so zato vlažne in občutljive za napad plesni. Življenje v prostoru, ki ne “diha”, ni prijetno.

Plasti strešne stene od znotraj navzven sestavljamo tako, da je vsak naslednji sloj bolj prepusten za paro, pri tem pa ni sloja, ki bi popolnoma preprečil prehod pare, na primer aluminijaste ali PVC folije. Notranji zaključni sloj izdelamo z lesom ali z gipskartonskimi ploščami, pri čemer pazimo, da te plošče ne prebarvamo z opleskom, ki bi zaprl pore. Oplesk mora biti paroprepusten, sicer je ves trud zaman. Pod zaključni sloj napnemo folijo, ki ima vlogo parne ovire. Ta sloj zadržuje pronicanje vodne izparine naprej v sloj izolacije v tolikšni meri, da vsa vlaga, ki prodre v sloj izolacije, na zunanji strani tega sloja lahko spet izstopi.

Na zunanji strani izolacijskega sloja napnemo paroprepustno folijo, ki ima hkrati tudi vlogo spodnje strehe ali rezervne kritine. Pravilna izbira folij na obeh koncih izolacije je ključna za dobro odvajanje vlažnih izparin — na notranji strani je parna ovira, ki nadzorovano spušča vodno izparino v izolacijski sloj, na zunanji strani pa paroprepustna folija, ki dopušča prehod pare iz izolacijskega sloja v prezračevani kanal, od koder se odzrači. Izbiro folij prepustimo strokovnjaku, nikakor pa ne nasesti “strokovnjakom” ali raznim “hišnim mojstrom”, ki bi pod opaž napeli kar PVC folijo, češ da je to najcenejša rešitev in da tako delajo že leta in da je prav tako dobro. Še več; folijo za parno oviro je treba napeti izredno natančno in vse stike polepiti s paroprepustnim lepilnim trakom.

Posebej je treba paziti pri raznih predorninah, na primer za električne in druge inštalacije. Natančno delo se bo obrestovalo, kako pa vaš mojster pozna problematiko paroprepustnosti strešne stene, boste lahko ocenili po tem, kako natančno se bo lotil tega dela in kakšen lepilni trak bo uporabil. Povejmo še enkrat: S PVC ali Alu folijo boste svoj podstrešni prostor spremenili v bazen, z ustrezno rabo parne ovire na notranji strani in paroprepustne folije na zunanji pa boste ustvarili vse pogoje, da bo vodna izparina prehajala skozi stene in se odzračevala. Prostor bo bolj “zračen” in prijeten za bivanje.