Svetila

Vir: GRADIM, fotografije: katalog SIEMENS

Svetilo lahko imenujemo vsako telo, ki oddaja svetlobo. V prenesenem pomenu v praksi tako velikokrat poimenujejo tudi obrobne dele, ki nosijo svetlobno telo, torej lestence, reflektorje, namizne ali stoječe svetilke ipd. To “obrobje” svetlobnemu telesu (žarnici) poveča funkcionalnost, mu je v oporo in v okras. V tem članku bomo s svetili poimenovali samo telesa, ki res svetijo (žarnice), z besedo svetilka pa celoten predmet, ki je namenjen za razsvetljavo v stanovanju.

Svetila

Zdaj smo v splošnem za rabo v stanovanjih omejeni s tremi vrstami svetil, to so žarnice na žarilno nitko, fluorescentne žarnice in halogenske žarnice.

Prva skupina svetil ima najzanimivejšo in najstarejšo zgodovino, saj so že leta 1800 uspeli prvič pridobiti svetlobo z električno energijo tako, da so razžarili kovinsko žico (Davy). Šele več kot pol stoletja kasneje je Edison napravil odločilen korak naprej s standardiziranjem navoja (Edisonov navoj) in s steklenim ohišjem z vakuumom. Tudi razvoj elektrifikacije je sprožil splošno rabo žarnic z žarilno nitko kot glavni vir razsvetljave.

.

Seveda so tovrstne žarnice vseskozi razvijali do zdajšnje skorajšnje dovršenosti. Vendar ima tehnologija nekaj pomanjkljivosti, ki jih nikoli ne bo mogoče odpraviti. Žarilna nitka seva svetlobo, ko se segreje do žarenja, zato vedno oddaja tudi toploto. Žarnice in okrovi svetilk so zato vroči. Del električne energije se pretvarja v toploto, zato je svetlobni izkoristek razmeroma nizek. Za primerjavo: Svetlobni izkoristek fluorescentnih svetil je 4- do 5-krat višji! Obstaja še neka pomanjkljivost: Ker se žarilna nitka pri žarenju izrablja, je delovna doba žarnice omejena.

Po drugi strani lahko naštejemo kopico dobrih lastnosti, ki so žarnico na žarilno nitko obdržali na prestolu svetil vse do zdaj: cenenost, standardiziranost navojev, splošna razširjenost v svetilkah (od stropnih, stoječih, namiznih do ročnih ...), dostopnost (nakup je možen v vsaki trgovini), različnost izvedb (navadne, reflektorske, z mlečnim steklom) itd.

Pa vendar so prav slabe strani teh žarnic vzpodbudile razvoj konkurenčnih rešitev. Najbolje so se odrezale žarnice, ki svetilnost dosežejo z ionizacijo različnih plinov. Med najbolj znanimi so, na primer, živosrebrne žarnice, ki jih uporabljamo za cestno razsvetljavo, razsvetljavo večjih športnih dvoran, telovadnic ipd., v stanovanjskih prostorih pa so redke. Bolj pogoste so fluorescentne žarnice, ki jih tudi v stanovanjih srečujemo v različnih izvedbah, pogostejše pa so v poslovnih in javnih prostorih za splošno razsvetljavo. Med laiki se je za takšno razsvetljavo uveljavil pojem “neonska razsvetljava”, čeprav v svetilih kot polnilni plin ni vedno uporabljen neon. Tovrstna svetila imajo nekaj prednosti pred žarnicami na žarečo nitko: poraba električne energije je za isto svetilnost občutno manjša (večji svetlobni izkoristek), temperatura svetlobe, ki jo sevajo, je bolj blizu temperaturi dnevne svetlobe, svetila so razmeroma hladna in so lahko izdelana tudi v različnih oblikah (najpogosteje v obliki daljših cevi, s čimer svetlobo prerazporedijo od točke na daljico).

Tudi ta svetila imajo določene pomanjkljivosti. Če lahko žarnice na žarilno nitko priključimo neposredno na električno omrežje, žarnic, ki izrabljajo ionizacijo plinov, ne moremo. Potrebujejo določene dodatke, da lahko zasvetijo. Ponavadi sta potrebna dušilka in starter, ki morata biti izbrana po moči svetila. Oba dela sta največkrat že vdelana v ohišje svetilk, kar podraži njihov nakup. Žarnice tudi ne zasvetijo takoj, ko vklopimo svetilko, izrabljene utripajo ipd. Menda so tudi dokazali, da je mešanica umetne neonske in dnevne svetlobe škodljiva za oči, prav takšna mešanica pa je pogosta po pisarnah.

Iz avtomobilskih žarometov so se v stanovanja, pisarne, trgovine, ordinacije in drugam preselila halogenska svetila. Ugotovili so, da je svetloba avtomobilskih halogenskih žarometov dovolj prijetna in podobna dnevni svetlobi. Halogenska žarnica je majhna in za svojo velikost presenetljivo močna, od 20 do 50 vatov in tudi več. Je razmeroma poceni, ker jih izdelujejo v velikih količinah že za uporabo v avtomobilih. Treba je bilo samo pripraviti ustrezna ohišja; tako smo dobili žaromete za vgradnjo v strop, obešanje na vodnike, različne svetilke (stoječe, nočne, namizne) ipd.

Svetloba halogenskih svetil je prijetna, izbira svetilk dovolj pestra in čeprav jih poznamo že vrsto let, so še vedno modni hit. Imajo pa neko pomanjkljivost. Ker so avtomobilske žarnice izdelane za napetost 12 voltov, napetost električnega omrežja pri nas pa je 220 voltov, potrebujejo transformator 220/12 voltov, da jih lahko priključimo. Transformator seveda podraži električno priključitev. Poleg tega pri nižjih napetostih tečejo večji tokovi za isto moč, zato je treba vodnike pravilno izbrati. Najbolje je, da električni razvod in priključitev opravi izkušen električar.

Za konec tega poglavja ne smemo mimo sveč. Da, sveče. Sicer niso primerne za glavno in stalno razsvetljavo, pa vendar so izrazito primerne za dodatno ali intimno razsvetljavo. Kdaj ste zadnjič večerjali tako, da ste ugasnili ali zatemnili luč nad mizo in si pri jedi svetili s svečo? Ali pa si privoščili sprostilno kopel ob soju nekaj sveč? Poskusite spet.