Izbira stola

Vir: GRADIM

Antropometrija postavlja določene zahteve glede dimenzij stola, predvsem višino sedišča, njegovo globino in širino, višino naslona za hrbet ter položaj in višino naslona za roke. Vendar ne moremo trditi, da je glede antropometričnih zahtev popoln stol tudi zares udoben, uporabniku prijazen in sodobno oblikovan. Arhitekt je pri snovanju novega stola razpet med antropometričnimi zahtevami, modnimi smernicami in materiali. Dober stol se ne rodi kar tako.

Višina sedišča

Višina sedišča je med odločujočimi dejavniki, ki opredeljujejo udobnost sedenja. Če je zgornja stran sedišča previsoko od tal, so stegna preveč pritisnjena ob podlago, moten je obtok krvi in pritisk občutimo kot bolečino. Stopala pri tem ne dosegajo tal v vsej svoji površini, tla lahko dosežemo le s konicami prstov. Zato ne moremo nadzirati položaja svojega telesa in sedenje ni udobno.

Tipičen primer stola z visokim sediščem je barski stol. Takšen stol je izredno neudoben, če nogi pri sedenju obvisita v zraku. Zato imajo vsi barski stoli na primerni višini vgrajeno prečko, na katero lahko naslonimo nogi, ali pa je prečka vdelana že v barski pult.

Sedenje je neudobno, tudi če je sedišče prenizko. Pri prenizkem sedenju iztegnemo nogi naprej in podplati tudi v tem položaju izgubijo stik s podlago. Če delamo za mizo, se pri tem ponavadi nagnemo nekoliko naprej in telo izgubi podporo tudi v ledvenem delu. Zato je tudi sedenje na prenizkem sedišču neudobno.

Idealna višina sedišča je enaka razdalji od tal do kolen. Pri sedenju je kot med golenico in stegnenico približno 90 stopinj, stopala pa so na vsej svoji površini oprta v tla.

Osebe se med seboj zelo razlikujemo po rasti; razlike so že med spoloma, večje razlike pa so tudi med posameznimi osebami istega spola. Zato ne moremo govoriti o idealni višini sedišča, ki bi ustrezala vsem osebam. Arhitekti lahko pri načrtovanju vzamejo neko srednjo vrednost, pri čemer upoštevajo, da se visoka oseba na zanjo prenizkem sedišču počuti bolje kot nizka oseba na zanjo previsokem sedišču. Torej v povprečju izbirajo nižjo višino sedišča.

Višino sedišča lahko tudi prilagodimo svojim zahtevam. Prenizko sedišče lahko povišamo z vložkom iz penaste gume, pri previsokem sedišču pa vložek podložimo pod noge. Toda če govorimo o delovnih stolih, na katerih preživimo večino službenega časa, ne moremo mimo zahteve, da je višina sedišča nastavljiva. Arhitekti so našli razmeroma preproste rešitve, kako nastaviti višino sedišča, zato zdaj praktično ni več resnega delovnega stola, ki ne bi omogočal te nastavitve. Z njo si vsaka oseba lahko prilagodi višino sedišča glede na svoje udobje.

Globina sedišča

Antropometrijsko gledano globino sedišča določa razdalja od zadnjice do podkolenja. Tudi ta mera se zelo razlikuje od osebe do osebe.

Pregloboko sedišče s svojim sprednjim delom pritiska na stegni takoj za koleni in otežuje pretok krvi. Takšno stanje je lahko zaradi zastajanja in strjevanja krvi nevarno, če oseba dalj časa ne spremeni svojega položaja. Pregloboko sedišče tudi povzroči, da se oseba avtomatsko premakne po sedišču naprej, s čimer izgubi stik z ledvenim naslonom.

Pregloboko sedišče ni tako zelo redko, kot bi si mislili ali želeli. Lahko bi našteli kar nekaj modelov delovnih stolov in sedežnih garnitur, katerih sedišče je pregloboko. Arhitekti očitno v želji, da bi ustvarili čim bolj udoben izdelek, načrtujejo pregloboka sedišča. Dejstvo je, da je za prvi vtis pregloboko sedišče bolj udobno kot preplitvo. Zato preplitvih sedišč skorajda ne srečujemo.

Naslon za hrbet

Velikost, oblika in položaj naslona za hrbet določajo, kako je telo podprto pri sedenju. Arhitekti si z antropometričnimi raziskavami v tem pogledu lahko najmanj pomagajo, več pa s svojimi izkušnjami in poizkusi.

Naslon za hrbet je lahko izdelan v več višinah. Naslon lahko hrbet podpira vse do tilnika, vendar je najbolj pomembno, kakšno oporo ponuja ledvenem delu. Zato stol s hrbtiščem vse do tilnika ni nujno boljši od stola, ki ponuja oporo samo v spodnjem, ledvenem delu hrbta. Ledveni del je del hrbta, v katerem sta ledvici, hrbtenica pa je v svoji “S” obliki v tem delu najbolj usločena.

Največja težava pri načrtovanju opore za hrbet je položaj zadnjice. Zadnjica je pri pravilnem sedenju del telesa, ki zadaj najbolj odstopa od navpičnice, če namišljeno navpičnico potegnemo ob hrbtu navzgor. Zato je preprosta rešitev z naslonom, pravokotnim na sedišče, slaba in neudobna. Dober stol mora pod ledvenim naslonom zagotoviti dovolj prostora za zadnjico, naslon pa mora ledja ustrezno objeti in podpreti.

Večina boljših delovnih ali pisarniških stolov omogoča, da ledveni naslon lahko nastavimo po višini in tudi po globini.

Naslon za roki

Pri nakupu stola se velikokrat sprašujemo, ali kupiti stol z naslonom za roki ali stol brez tega dodatka. Stol z naslonom brez dvoma ponuja večjo udobnost, pa ne samo zato, da bi imeli roki kam spraviti. Na naslon se opremo tudi pri vstajanju in usedanju, roki pa lahko umirimo in opremo na naslon tudi pri kakšnem natančnem delu ali pri branju knjige, revije ipd.

Po drugi strani so stoli z naslonom za roki širši od običajnih stolov. Če moramo spraviti drug ob drugega več stolov na omejenem prostoru, takšni stoli predstavljajo slabo odločitev. Tudi pri izbiri delovnega stola moramo dobro premisliti. Če imamo pri delu roki bolj ali manj naslonjeni na delovno mizo, je naslon za roki na stolu nepotreben ali celo moteč, če se zadeva ob delovno mizo. Najbolj moteč je v primeru, ko sta dve delovni mizi postavljeni pravokotno drugo na drugo v “L” obliki delovnega prostora. Višina naslona za roki približno ustreza spodnjemu robu mize, zato se naslon stalno zadeva ali zatika pod mizo. Antropometrično gledano bi morala biti višina naslona nad sediščem enaka razdalji od komolca do sedišča. Vendar spet ugotavljamo, da se osebe med seboj razlikujemo po rasti. Na srečo višina naslona za roki ni bistvenega pomena za udobje sedenja. Načrtovalci ponavadi vzamejo neko srednjo vrednost po antropometričnih raziskavah; na trgu pa bi težko našli delovni stol, ki omogoča nastavitev te višine, razen če gre za specialne stole. Treba pa je povedati, da precej previsok naslon povzroča, da oseba privzdiguje telo s sedišča in uvija ramena, kar povzroča določeno mišično aktivnost in zato po daljšem času utrujenost in neudobnost. Po drugi strani precej prenizek naslon rokama ne omogoča dovolj opore in je praktično neuporaben ter zato bolj moteč kot koristen.

Naslon za roki postavlja mejo na obeh straneh sedišča. Široka oseba se bo počutila utesnjeno, če bo stisnjena na sedišču med obema deloma naslona, po drugi strani pa se bo ozka oseba počutila izgubljeno na preširokem sedišču. Ponavadi ozka oseba potrebuje višji naslon za roki, široka oseba pa nižjega. Torej je arhitekt, ki načrtuje stol, pred kar precej odločitvami.

.

Oblazinjenje stola

Laično bi rekli, da je bolj oblazinjen stol, fotelj, sedežna garnitura ali drug sedež bolj udoben od manj oblazinjenega. Vendar ni čisto tako. Poglejmo oba skrajna primera.

Preveč oblazinjen stol omogoča, da se telo preprosto vgrezne vanj in v njem lebdi. Edina opora telesa je stik stopal s tlemi. Takšno stanje bi bilo ugodno edinole pri popolnem sproščanju, na primer pri meditaciji, pri kakršnemkoli drugem opravilu pa telo zahteva določen položaj in se zato poskuša spraviti vanj. Brez podpore sedeža so mišice neprestano aktivne in sedenje je v takšnem stolu utrujajoče. Ne pozabimo tudi dejstva, da čim globlje se usedemo, tem težje vstanemo.

Na drugi strani povsem neoblazinjen stol, če je primerno oblikovan, omogoča večurno udobno sedenje ne glede na to, da sta sedišče in naslon za hrbet iz trdega gradiva. Na neoblazinjenem stolu, toda primerno oblikovanem, so po daljšem sedenju za bolečine najbolj dovzetni tisti deli telesa, kjer so kosti najbližje koži in je vmesno telesno tkivo izpostavljeno največjim pritiskom, ne bomo pa občutili utrujenosti, ker so mišice ustrezno podprte.

Ugotavljamo, da je za neudobno sedenje lahko krivo tako premehko ali pregloboko tapeciranje kot preveč trdo sedišče. Najboljša je vmesna pot, kakšna pa je, je proizvodna skrivnost izdelovalcev stolov, predvsem pa foteljev in sedežnih garnitur. Oblazinjenje se lahko razlikuje tako po trdoti, sestavi po plasteh, debelini kot po uporabljenem materialu. Zato se izdelki različnih proizvajalcev med seboj ne razlikujejo samo po obliki in modnih barvah, pač pa tudi po udobnosti in zračnosti oblazinjenja.

Pri izbiri najbolj ustreznega oblazinjenja so pomagale tudi antropometrične raziskave, vendar se nekatere take neodvisne raziskave razlikujejo v rezultatih. To bi delno tudi lahko pričakovali. Antropometrija je lahko natančna in objektivna, dokler meri različne mere človeškega telesa, pri oceni najbolj ustreznega oblazinjenja pa zaide na oceno ugodja pri sedenju, kar je že subjektivna ocena posameznika in je odvisna tudi od drugih dejavnikov, ne samo od oblazinjenja. Kljub temu obstajajo nekatera priporočila za načrtovanje oblazinjenja. Eno takšnih pravi, da naj bi imelo povprečno oblazinjeno sedišče dvoslojno oblazinjenje. Zgornji sloj naj bi bil iz srednje trdega gobastega materiala v debelini približno štiri centimetre, spodnji sloj pa iz trdega gobastega materiala v debeli približno centimeter in pol. Največje podajanje sedišča naj bo štiri centimetre in je izračunano za osebe, težke 78 kilogramov. Za težje osebe je treba dodati približno 6 milimetrov na vsakih dodatnih 13 kilogramov telesne teže ali prav toliko odvzeti za toliko manj težke osebe.

Za konec še naša izbira stola

Napisali smo nekoliko več o dejstvih, s katerimi se srečujejo načrtovalci različnih sedežev. Če upoštevamo, da morajo arhitekti za notranjo opremo upoštevati še modne smernice, ki ponavadi bolj kot ne dodatno otežijo pot do dobrega izdelka, si lahko predstavljamo, pred kakšno nalogo so. Kako dobro jo opravijo, pa je razlika med dobrim in slabim sedežem.

Tudi za nas, kupce teh izdelkov, ni nič narobe, če poznamo ta dejstva, saj se bomo lažje odločali pri izbiri in nakupu.

Povprečen kupec gleda najprej na oblikovno in barvno usklajenost sedeža z drugim pohištvom, potem na ceno, na kakovost materialov in izdelave ter čisto na koncu še na udobnost in uporabnost. Vendar bi vsaj pri sedežih, na katerih preživimo zelo veliko časa, morali v prvi vrsti gledati na udobnost, ki je v veliki meri združena z uporabnostjo. Za dober pisarniški stol, na primer, je namreč najbolj pomembno, da oseba na njem z lahkoto dela in da se pri delu ne utrudi preveč. Manj pomemben je njegov design in še manj, ali je v sivem, modrem ali rdečem odtenku. Tudi pri izbiri domačega fotelja je dobro postaviti v prvi plan njegovo udobnost, v drugi njegovo uporabnost (možnost in zahtevnost vzdrževanja) ter šele zatem obliko, barvo, materiale, ceno ipd. Sicer pa ponudniki oblazinjenega pohištva ponujajo svoje izdelke v prevlekah iz različnih materialov in v različni barvah. Zato se v salonu pohištva prepričajte predvsem o udobnosti sedeža, saj se o vsem ostalem lahko dogovorite posebej. In še to — udobnosti sedeža ne boste mogli oceniti samo na pogled. Nanj se je treba usesti in ga dobro preizkusiti. Razstavni modeli niso samo za ogledovanje, zato naj vam ne bo prav nič nerodno sesti in če le malce dvomite o udobnosti, sedite dlje časa, da se prepričate. Konec koncev dobra sedežna garnitura ni poceni, zato imate pravico do dobrega preizkusa.

Kupci stolov, foteljev, sedežnih garnitur ... se zelo razlikujemo po svojih telesnih merah, zahtevah, estetskem okusu, namenu nakupa in tudi po debelini denarnice. Zato ni enega samega pravila, ki bi določeval, kakšen je dober sedež. Morda je tako tudi prav, saj tudi zato naša stanovanja niso uniformirani prostori, pač pa domovi z osebno noto stanujočih.