Potreba po ureditvi stanovanja

Vir: GRADIM

Večina od nas se skozi življenje prebija z zvrhano mero prtljage, največkrat precej bolj obširne, kot bi zares potrebovali. Ko se stvari začnejo kopičiti že v zgornji omarici, ko se vsak dan srečujemo s kaosom v svojem domu, je čas, da stvari uredimo drugače.

Potreba po spremembah

Stanovanjska površina vsakega doma je omejena; tudi njegova prostornina. Z danim razpolagamo, kakor vemo in znamo; od tod tudi razlike od domovanja do domovanja. Bolj ko je naš življenjski prostor zavzet z različnimi nakopičenimi stvarmi, manj prostora nam ostane, da z lahkoto in učinkovito opravljamo povsem preproste vsakdanje opravke.

Arhitekti za notranjo opremo so si enotni, da ponavadi ljudje potrebujemo vsaj še enkrat toliko prostora za shranjevanje različnih stvari, kot navajamo v podatkih, s katerimi načrtujejo opremo. To je bolj ali manj splošno znano. Zato se ne gre čuditi, da po določenem času stvari začenjajo ostajati nepospravljene, na vidnem mestu, ker zanje preprosto ni več načrtovanega prostora. V začetku celo poživljajo in odražajo življenje v domovanju, kasneje, prekrite s prahom, motijo, ko se jih nakopiči preveč, nastane kaos.

Reorganizacija je izhod iz kaotičnih razmer. Spet obstajata dve osnovni smernici: Prva je v tem, da natanko pregledamo vse stvari v svoji posesti in se odločimo, kako jih potrebujemo — kolikokrat, kje in zakaj. Na osnovi te analize se odločimo, kje jih bomo shranili, da bodo najbolj preprosto pri roki takrat, ko jih bomo potrebovali. Z ustreznim premislekom se lahko znebimo kakšne četrtine ali celo polovice vseh nakopičenih “dobrin”.

Druga pot vodi v iskanje še ne izkoriščenih kotičkov našega doma, ki jih z analitičnim pristopom lahko najdemo kar precej. Če povišamo, na primer, omare do stropa in povišek opremimo s policami, pridobimo ogromno dodatnega prostora. Prostor najdemo še v različnih kotičkih in še kje; pravzaprav je neverjetno, koliko dodatnega prostora za shranjevanje lahko najdemo med svojimi štirimi stenami, ne da bi bistveno posegli v prostor, v katerem se gibljemo.

Marsikdaj že reorganizacija prostora v omarah (predelava polic, predalov, obešal ipd.) pripomore k boljšemu izkoristku. V tem primeru je vse skupaj vezano le na manjše stroške in navzven nevidne posege. V večini primerov pa iskanje bolj učinkovite izrabe prostora pelje v zamenjavo ali dopolnitev pohištva, največkrat izdelanega po meri.

Vedeti pa moramo sledeče: Samo boljša izkoriščenost prostornine doma z dodatnimi prostori za shranjevanje, pa naj je na začetku videti še tako izvrstna rešitev, nikoli ni končna. V letu ali v nekaj letih se bodo tudi dodatni prostori napolnili, zato smo s takšno rešitvijo samo odložili končno odločitev: Treba se je sprijazniti, da lahko skozi življenje s seboj vlečemo samo omejeno količino prtljage!

.

Manj je bolje

Preden se lotimo preureditve in sprememb, je smiselno pregledati, kaj vse imamo v posesti. Večina od nas deli svoje življenje z ogromnim številom najrazličnejših stvari, ki jih ne potrebujemo več, a so si že nekoč prej priborile domovinsko pravico v naših omarah. Pri pregledu je treba biti objektiven in neusmiljen ter se odpovedati vsem stvarem, ki nam niso več všeč, ki jih ne potrebujemo več ali preprosto niso več uporabne. Cilj ni v tem, da bi zapadli v špartansko samozatajevanje in da bi vse svoje imetje omejili na spisek golih potrebščin za preživetje. Cilj je v tem, da najdemo kar največ zadovoljstva tako v svojem imetju kot v prostoru, ki nam je na voljo.

Stvari, ki so ostale, razvrstimo po tem, kako pogosto jih uporabljamo. Nekatere uporabljamo vsak dan in morajo biti zato pri roki, druge manj pogosto, morda enkrat ali dvakrat na teden, spet tretje glede na sezono in četrte še manj pogosto, samo včasih ob posebnih priložnostih. Te pospravimo v najgloblja skrivališča v kleti, na podstrešju, v posebnih nišah ipd. Vendar si je dobro vzeti čas in si zapisati preglednico, kaj smo kam pospravili. Ko bomo neko stvar čez leto ali dve spet potrebovali, bo le bog vedel, kje je pospravljena — če ne bo preglednice, seveda.

Stvari, ki jih potrebujemo v odvisnosti od sezone, je dobro izmenjavati. Tako, na primer, zimsko opremo (obutev, obleko, športne potrebščine ipd.) prek poletja pospravimo v globlja ali manj dostopna odlagališča, poletno opremo pa na doseg roke. Za zimsko sezono stvari zamenjajo svoja mesta. Dvakrat letno, spomladi in jeseni, si je za izmenjavo treba vzeti nekaj časa, vendar se splača; omare, v katerih shranjujemo garderobo in druge stvari, vezane le na trenutno sezono, so pol manj natrpane.

Vse ima svoj prostor

Stvari, s katerimi smo obkroženi, ne moremo ločevati od njihovih funkcij in uporabnosti. Popoln nesmisel je shranjevati, na primer, kuhinjske pripomočke v spalnici ali shraniti kosilnico na podstrešje. To sta sicer absurdna primera, vendar se mnogokrat ne odločamo nič bolj logično, ko pri shranjevanju ne pretehtamo dovolj, kdaj in kje kakšno stvar res potrebujemo. Tako si ustvarjamo popolnoma nepotrebne ovire in težave. Zato se zgodi, da je najbolj dragocen prostor, ki je na dosegu roke, natrpan s stvarmi, ki jih le redko potrebujemo, po drugi strani pa obrnemo pol stanovanja, da pridemo do vsakodnevnih potrebščin.

Le redkokdo je tako natančen, da bo za seboj takoj pospravil tisto, kar je potreboval. Toda če je prostor za shranjevanje blizu mesta uporabe, se bodo stvari spet slej ko prej znašle pospravljene na svojem mestu, pripravljene na ponovno uporabo. Drugače je s stvarmi, ki jih prenašamo iz sobe v sobo in ležijo naokrog. Te bomo vedno znova iskali. Bodisi da nimajo svojega mesta za shranjevanje ali pa je to mesto predaleč stran od mesta uporabe, da bi se ukvarjali še s pospravljanjem.

Poglejmo si primera. Orodje je ponavadi pospravljeno v hišni delavnici, bodisi v garaži ali v kleti. Toda drobnih popravil je skoraj največ v kuhinji in kopalnici. Tako je orodje ostajalo in zastajalo vedno nekje na pol poti med delavnico in kuhinjo, dokler ni rezervni set orodja za drobna popravila odškrtnill nekaj prostora v kuhinjskem predalu. Tam ga nihče ne bi pričakoval, a zdaj je orodje vedno pospravljeno in takoj pri roki tako v delavnici kot v kuhinji.

Drugi primer je primer mlade mamice, gospodinje, ki je med kuhanjem želela imeti otroka na očeh. Zato se je igral v kuhinji, a igrače so bile vedno raztrosene tako v kuhinji kot po vsej poti od otroške sobe do kuhinje. Kaosa je bilo hitro konec, ko so v kuhinjo postavili skrinjo na koleščkih, v njo pa shranili igrače. Otrok zdaj igrače vedno pospravi, saj jih mora le pobrati s tal in položiti v skrinjo, ne pa jih prenašati nazaj v svojo sobo.

V kuhinji ne bi pričakovali ne zbirke orodja in ne skrinje z igračami. Vendar so bile okoliščine takšne, da je bila to najboljša rešitev. In to je pravi način, kako sprejemati odločitve — na podlagi tega, kako dejansko živimo, in ne kako si mislimo, da naj bi živeli, ali na podlagi nekih splošnih meril.

Poiščimo prostor

Volumen, ki ga zapirajo stene našega stanovanja, je končen in omejen. Ne glede na to, ali se za reorganizacijo odločamo, ker ne prenesemo več kaosa, zaradi spremembe življenjskega sloga, zaradi novih potreb ali zaradi česa drugega, moramo rešitve poiskati v okviru obstoječega volumna.

Pomislimo naprej, ali lahko kaj pridobimo s spremembo namembnosti posameznih prostorov. Nekaterim prostorom je namembnost že vnaprej določena z razporeditvijo sten, inštalacij, dostopov ... (to predvsem velja za hodnik s predsobo, za kopalnico in kuhinjo), drugim prostorom lahko namembnost določamo sami. Če starša, na primer, svojo preveliko spalnico odstopita otrokom, sama pa se preselita v manjšo otroško sobo, otroci pridobijo dovolj prostora za igranje in druge aktivnosti, zato bo manj nereda po drugih prostorih, ki so jih do zdaj uporabljali za igranje. Da bi našli podobne rešitve tudi v lastnem domu, se je treba poglobiti v način, kako izrabljamo prostor, ki nam je voljo.

V naslednjem koraku razmislimo, kako je izkoriščen prostor med sobami; gre za stopnišča, hodnike, vhodne prostore, predprostore ipd. Ti, predvsem pri starejših zgradbah, zavzemajo dobršen del tlorisa, volumen nad tem delom pa je slabo izkoriščen. Tako lahko pod stopnicami najdemo prostor za prirejeno omaro ali celo za majhen delovni kotiček s pisalno mizo. Kjer se stopnice strmo spuščajo, je nad njimi možno izdelati poseben prostor za shranjevanje nesezonske garderobe ali drugih predmetov, ki jih ne potrebujemo vsak dan. Ob dolgi in prazni steni hodnika lahko postavimo zaprto omaro od tal do stropa ali pa, na primer, odprt regal. Če je strop v hodniku dovolj visok, ga lahko spustimo, v vmesnem prostoru pa z ustreznim dostopom uredimo shrambo, na primer za sezonsko športno opremo (smuči, sani, ribiški pribor ipd.).

Razmislimo tudi v tej smeri, ali se splača nek prostor v celoti nameniti shranjevanju. Morda je dovolj, da pregradimo neko večjo sobo in dobimo dodatni prostor, kamor umaknemo stvari s poti in stran od pogledov. Večjo spalnico, na primer, lahko pregradimo na del za spanje in del za oblačenje. V slednjem so garderoba, obešalniki za odlaganje obleke, stol ... Del za spanje tako očistimo nepotrebne navlake, zato deluje bolj umirjeno in prijetno, čeprav je prostor manjši.

Tudi preveliko kuhinjo lahko pregradimo v dva dela: del za shrambo in del za kuhanje. Vendar je prej res potrebna analiza dogajanja. Če stanovalci, na primer, veliko kuhinjo uporabljajo za druženje v dnevnem času in dnevno sobo samo za gledanje televizije zvečer, potem je bolj smiselno del dnevne sobe nameniti za shrambo.

Če smo ljubitelji knjig in se knjige kopičijo po policah v vseh prostorih stanovanja, je smiselno nek prostor nameniti za knjižnico.

V stanovanjski hiši lahko dodatni prostor za shranjevanje poiščemo tudi v kleti ali na podstrešju. Predvsem podstrešje je nepredstavljivo velika rezerva za shranjevanje, sploh če ga do sedaj še nismo uporabljali v ta namen ali pa le deloma. Da pa bi bilo podstrešje uporabno, moramo urediti ustrezen dostop (vsaj potezne stopnice, če že ne stalne), strešine zapreti z notranje strani (opaž ali gipskartonske plošče) in tla urediti tako, da so pohodna in da talna izolacija pri hoji ne trpi. Pri tem ne smemo pozabiti na zahteve gradbene fizike in poskrbeti za ustrezno prezračevanje tako strešine kot prostora samega. Urediti je treba tudi razsvetljavo.

.

Skriti ali postaviti na ogled

Ureditev doma lahko obsega vse od brezhibne urejenosti zapriseženih minimalistov do nemogočega nereda tistih, ki vse puščajo na ogled. Večina se odloča za srednjo pot; nekaj svojega skrijejo za zaprtimi vrati, drugo pa shranijo tako, da je vidno in takoj pri roki.

Tudi minimalisti morajo očistiti čevlje, si umiti zobe in oprati perilo. Skoraj prazen interier lahko vzdržujejo le z železno disciplino in prvovrstno organizacijo shranjevanja. Skoraj prazen prostor ni prazen, ker ne more biti že zaradi vsakodnevnih potrebščin, le vse je tako organizirano, da je skrito očem. Stroga disciplina zahteva, da ima skoraj vsak predmet svoj prostor za shranjevanje.

Po drugi strani ni ravno prijetno, da je vse na očeh. Različna čistila, nakopičene stare revije in časopisi, odvržena obleka in podobno pač ne vzbujajo enakih občutkov kot lepo urejena zbirka keramike, kristala, spominkov s popotovanj, umetniških del ... Zato je najbolj privlačna srednja pot, pri kateri del svojega imetja skrijemo očem za vrati omar, drugi del pa razstavimo.

V vsakem domu lahko najdemo prostor tako za shranjevanje različnih stvari kot tudi za njihovo razkazovanje. Treba je le najti ustrezno razmerje.

Ponavadi puščamo predmete vidne iz dveh razlogov. Lahko so tam zato, da so takoj na dosegu roke, ali pa jih razstavimo zaradi njihove estetske ali umetniške vrednosti. V prvem primeru bi morali poskrbeti, da ti predmeti ne izstopajo in da jih jemljemo kot del ambienta. V drugem primeru pa bi morali poskrbeti, da izstopajo iz okolice in da so primerno opazni.

Podlage, na katerih razstavljamo različne spominke, pokale, starine ipd., naj bodo čim bolj nevtralne in čim manj vidne. Police ne smejo biti v kontrastni barvi glede na ozadje. Mnogo bolje je, če so police v barvi ozadja; tako ostajajo bolj ali manj nevidne. Zelo dobra rešitev so steklene poličke, ki pa ob svoji prosojnosti prinašajo druge skrbi od krhkosti do slabe nosilnosti.

Predmete, ki jih želimo poudariti, je treba dodatno osvetliti.