Stanovati v kleti

Vir: GRADIM

Stanovanjskih prostorov za vse potrebe ni dovolj in predvsem mlade družine se velikokrat znajdejo pred težavo, kje in kako si ustvariti nov dom. Gradnja ni poceni in tudi nekaj časa traja, finančno stanje mladih družin pa ni ravno blesteče. Ostane najem stanovanja, nakup z veliko finančno pomočjo staršev ali neka druga, drugačna rešitev. V mislih imamo prostore, ki so bili do sedaj neizkoriščeni za stanovanja; to pa so podstrešni in kletni prostori.

Osnovni pogoji za kletno stanovanje

Vsak bivalni prostor mora ustrezati osnovnim pogojem za bivanje. Ti pogoji so pri naših navadah in zahtevah že precej višji od pogojev za golo preživetje. Od bivalnega prostora zahtevamo, da omogoča zadovoljevanje v prvi vrsti bioloških potreb od prehranjevanja, spanja in počitka do vzdrževanja ustrezne osebne higiene ter drugih, tudi socialnih potreb od druženja z družinskimi člani in prijatelji do učenja, zabave ipd. Pri tem pričakujemo ustrezno udobje, ki ga zagotavlja zdravo, svetlo, toplo, prijetno okolje.

V prehodnem obdobju lahko za mesec, dva ali tri v stiski, kje stanovati, pozabimo na zahteve po udobju. Vendar se s takšnim stanjem ne moremo sprijazniti za dlje časa, ker bo slej ko prej pustilo posledice na zdravju. Ko iščemo rešitev za daljše obdobje, pa naj bo le za leto ali za trideset let in več, se lahko sprijaznimo le z rešitvijo, ki nam zagotavlja ustrezno zadovoljstvo in zdravje. Vse drugo je zgolj začasna ali napačna odločitev.Še posebej moramo biti pozorni na bivalne pogoje, ki nam jih omogočajo kletni prostori. Ni vsak kletni prostor primeren za bivanje. Pri kletnem prostoru sta najpomembnejši možnost dnevne svetlobe ter čimbolj prijetna in zdrava klima brez vlage v zidovih in radona v zraku.

.

Po predpisih

Zakon o graditvi objektov v svojem tretjem členu pravi, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko prične le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Ker gre v našem primeru za rekonstrukcijo objekta, s katero kletne prostore predelamo tako, da bodo primerni za bivanje, je torej gradbeno dovoljenje potrebno.

Bodoči stanovalci s tem dejstvom niso preveč zadovoljni, saj vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja zahteva ustrezen projekt (PGD) in soglasja, kar skupaj s taksami ni poceni. Toda poglejmo stvari takole: Če predelate kletne v stanovanjske prostore v individualni stanovanjski hiši, na primer v hiši svojih staršev, in pri tem ne spreminjate oblike fasade, se ni bati posledic; toliko bolj, če prej pridobite lokacijsko informacijo, iz katere je razvidno, da so na tistem območju taki posegi dovoljeni. Vendar vsa težava pravzaprav ni v tem, da bi se izognili plačilom za projekt in gradbeno dovoljenje, temveč v tem, da je projekt res potreben in da je komunala zaradi dodatnih prostorov bolj obremenjena kot prej. Poraba elektrike bo večja. Ali to povečanje zdajšnja priključna moč omogoča? Prav tako bo večja poraba vode, plina in energenta za ogrevanje. Več bo smeti, večja bo frekvenca na dovozni poti itd. Ste pomislili na to, da novo kletno stanovanje brez ustreznega projekta in soglasja ne bo imelo svojega električnega priključka, prav tako ne vodovodnega in plinskega. Še za telefon bo težko. Kako boste uredili plačevanje? Kaj če se s starši sprete in vam preprosto zaprejo pipce. Vse to je treba dobro premisliti, preden storite prvi korak. Zato svetujemo, da poiščete ustrezen projektni biro, naročite projekt in pridobite gradbeno dovoljenje. Vaše življenje bo v naslednjih letih prav gotovo lažje.

Ko gre za kletne prostore v večstanovanjskih zgradbah, ni dileme. Ti prostori so last vseh stanovalcev in pridobiti je treba njihovo soglasje, če jih želimo uporabiti v bivalne namene. Prav tako ne gre brez dobrega projekta, komunalnih soglasij in gradbenega dovoljenja. Projekt bo rešil problem dostopa, inštalacij (elektrika, vodovod, plin, ogrevanje, odplake ipd.), izolacije, osvetlitev, notranjo razdelitev prostorov ipd.

Če na koncu dobro premislimo, spoznamo, da gradbeno dovoljenje ni samemu sebi namen, temveč da s svojimi zahtevami rešuje vrsto problemov, ki bi jih sicer morali reševati sami, če bi se odločili adaptirati na črno.

V nadaljevanju si lahko v grobem ogledamo, katere probleme je treba rešiti, preden je prostor primeren za bivanje.

Tla

Razlikujemo lahko med dvema primeroma: ko klet za bivalni prostor načrtujemo in pripravimo že pri novogradnji ter ko klet adaptiramo naknadno, v stari zgradbi. V prvem primeru je bistveno lažje poskrbeti za ustrezno izvedbo tal in za hidroizolacijo, saj prostor gradimo od zunaj in so nam stene in tla dostopne tudi z zunanje strani. V primeru stare zgradbe pa imamo na voljo dostop le z notranje strani, zato lahko prostor vključno s tlemi in ustrezno izolacijo opremljamo samo od znotraj.

Pri novogradnji tla v kleti pripravimo po naslednjem vrstnem redu. Na teren najprej nasujemo plast gramoza, ki poskrbi za izravnavo in drenažo. Na to plast položimo plast podložnega betona, nanjo toplotno izolacijo, PE folijo in plast armiranega betona. Sledita hladen bitumenski premaz in hidroizolacija v sloju ali dveh. Najbolje bi bilo, če bi bila hidroizolacija položena v nepretrgani plasti nad temelji in nad zaključnimi sloji tal v kleti. V tem primeru bi tekla v isti ravnini. Toda največkrat tla v kleti izdelujemo šele v zadnjih fazah gradnje, ko je hiša že zaprta, zato hidroizolacije ni mogoče položiti naenkrat v nepretrganem sloju. Poskrbeti pa je treba, da hidroizolacijsko plast kletnih tal dobro prilepimo ali toplotno privarimo na hidroizolacijo temeljev. Tako je hidroizolacija nepretrgana in vlaga ne more najti poti mimo spojev. Na hidroizolacijo položimo ločilni sloj PE folije, nanjo cementni estrih in ustrezno talno oblogo.

V kleti starejših zgradb ponavadi naletimo na betonska tla. Velikokrat lahko samo ugibamo, ali so ustrezno izolirana proti vdoru vlage in ali so dovolj nosilna. Nosilnost lahko preverimo, če razbijemo delček tal. Dobimo podatek o debelini betona in armiranju. Največkrat gre le za nekaj centimetrov debelo plast podložnega betona. To plast je najbolje odstraniti in teren toliko poglobiti, da najdemo stik s horizontalno izolacijo temeljev. Tako lahko preverimo njeno stanje in nanjo privarimo hidroizolacijo novih tal. Plasti polagamo podobno kot pri novogradnji.

Če je prostor nizek, je poglobitev tal dobrodošla, vendar v vsakem primeru začetna plast tal ne sme biti pod nivojem temeljev.

Če se ne odločimo za odkopavanje, betonsko ploščo najprej izravnamo, če je treba, premažemo z bitumenskim premazom in položimo hidroizolacijo, ki jo ob stiku s stenami zavihamo navzgor. Če je dostopen stik s hidroizolacijo temeljev, stik privarimo. Sledi toplotna izolacija, PE folija, betonski plavajoči estrih in zaključna talna obloga.

Stene in strop

Ključne so obodne stene novega stanovanja. Od njih pričakujemo ustrezno izolativnost, ki ločuje bivalni prostor od okolice. Notranjost obodnih sten lahko zaključimo s klasičnimi ometi ali na suhomontažni način. Klasični ometi potrebujejo čas za sušenje, zato so bolj primerni za novogradnje, kjer tako ali tako pred vselitvijo čakamo na izsušitev zidov. Za adaptacije je primernejša suhomontažna zaključitev z mavčno kartonskimi ploščami. Pritrdimo jih na podložne letve, stike zatesnimo in steno dvakrat ali trikrat prepleskamo. Delo je lahko končano v nekaj zaporednih dneh in prostor je takoj vseljiv.

Tudi za predelne stene, ki jih bodisi postavljamo na novo ali pa samo obnavljamo, priporočamo suhomontažni postopek. Delo je bolj čisto in hitro. V prostor ne vnaša dodatne vlage, mavčno kartonske plošče pa zagotavljajo prijetno bivalno okolje.

Strop v kletnem prostoru je skoraj vedno nizek, le v redkih in zelo starih zgradbah je visok, morda celo obokan. Takšen je neprecenljive vrednosti in ga je treba ohraniti, s čimer ohranimo tudi delček zgodovine in posebno ozračje, ki prevladuje v takšnem prostoru.

V povprečni kleti strop ne dosega 2,50 metra višine, zato je škoda vsakega centimetra, ki bi ga izgubili z dodatno stropno konstrukcijo. Ker je prostor v nadstropju višje ponavadi ogrevan, toplotna izolacija ni potrebna. Včasih je dovolj s tanko plastjo izravnalne mase poravnati neravnine in strop prebeliti. Če je strop preveč grobo izdelan in so neravnine opaznejše, je najbolje nanj v primernih enakomernih razmikih priviti nosilne letve, s katerimi izravnamo površino, na te letve pa lahko pritrdimo bodisi lahke stropne dekorativne plošče ali pa mavčno kartonske plošče ali lesen opaž. Pri slednjem je treba opozoriti, da temni odtenki lesa optično znižajo prostor, zato je bolje uporabiti svetel opaž.

Dostop do kletnega stanovanja

Dostop do novih bivalnih prostorov je na prvi pogled povsem banalna, samoumevna stvar. In ker tako razmišljamo o njem, nam zelo pogosto povzroča težave. Ne smemo pozabiti, da obnavljamo in pripravljamo prostore, da bi v njih prijetno in udobno živeli več let. Do teh prostorov pa je treba tudi dovolj udobno priti.

V nobenem primeru ne smemo dovoliti, da dostop do novih prostorov vodi čez kakšno drugo stanovanje, pa čeprav le čez stanovanje staršev. Primeren dostop je le iz skupnega hodnika, če pa ga ni mogoče izpeljati, obstaja možnost zunanjih dodatnih stopnic. Odkopati je treba del zemljišča ob zgradbi, izdelati stopnice in odpreti vhod v klet. Stopnice pokrijemo z ustreznim nadstreškom. Mlada družina pridobi tako svoj lasten vhod, kar ima že psihološko prednost — končno so na svojem, ločeni od staršev; ni nesporazumov glede čiščenja, zaklepanja, poznih obiskov ipd.

Svetloba

V kletnih prostorih imamo lahko z dnevno svetlobo nekaj težav. Vse je odvisno od tega, koliko je klet globoka. Pri visokopritličnih hišah so tla v kleti približno meter do metra in pol pod nivojem terena. Do stropa je dovolj prostora za okno. Večja bo njegova svetla površina, bolj osvetljen bo prostor in prijetnejši za bivanje.

Okna lahko vgradimo tudi naknadno. To je delo za strokovnjaka, ki bo v zid vgradil ustrezno nosilno preklado, odprl luknjo in vstavil okno. Dela se raje ne lotimo sami, ker bi z nepravilno izbrano in izdelano preklado oslabili nosilni zunanji zid. Spodnji rob okna naj bo kakšnih 30 centimetrov nad nivojem terena, da ga ne moči od tal odbita meteorna voda.

Veliko več težav bo v primeru, ko nad terenom ni več prostora za okno, ker je klet pregloboko. Pomagamo si lahko s svetlobnih jaškom. Lahko je zidan ali pa že vnaprej pripravljen. Pri adaptacijah je najbolje poseči po že izdelanih elementih iz poliestra. Vendar je treba reči, da svetlobni jaški sicer dovajajo nekaj dnevne svetlobe in omogočajo zračenje, vendar je takšna rešitev bolj primerna za skladišča, kurilnico in druge prostore, ki jih občasno uporabljamo, kot pa za stanovanje.

Če je le mogoče, priporočamo zasek terena, predvsem na južni strani. Teren odpremo do temeljev in ga z blago strmino, ne večjo od 45 stopinj, izravnamo do nivoja okolice. Pred nami je prosta cela južna stena, ki jo lahko opremimo z večjimi steklenimi površinami. V svetlih prostorih na južni strani načrtujemo dnevno in otroško sobo, v temnih prostorih na severni strani, opremljenih le s svetlobnimi jaški, pa kopalnico, shrambo in spalnico. Na ta način lahko pridobimo kar prijetno stanovanje.

.

Toplotna izolacija

Za prijetno bivalno počutje in za manjšo porabo energije za ogrevanje je treba izolirati tudi tla in stene kletnega stanovanja. Staro mnenje, češ da zemljina, ki obdaja klet, predstavlja zadostno izolacijo, ne drži. Če klet ni ustrezno izolirana in je ogrevana, lahko do 20 odstotkov toplotnih izgub v celi zgradbi nastane zaradi neizolirane kleti.

Najbolje je stene kleti izolirati z zunanje strani. Izolacija naj bo brez prekinitev in navzgor povezana z izolacijo fasade. Le tako se lahko izognemo toplotnim mostovom, ki nastanejo, če izoliramo samo del stene pod zemljo. Primerna debelina izolacije je od pet do osem centimetrov.

Pri izolaciji kletnih tal razlikujemo med dvema načinoma: izolacijo položimo samo pod tlake ali pa jo položimo v celotni tlorisni površini, torej tudi pod nosilne dele stavbe (zidove, stebre). Za izolacijo pohodnih tal ustreza osem centimetrov ekstrudiranega polistirena, toplotno izolacijo pod stebri in zidovi pa izvedemo s penjenim steklom, ki ima izredno visoko tlačno trdnost.

Izolacijski materiali za toplotno izolacijo kleti so izpostavljeni posebnim pogojem (pritisk zemljine, voda in agresivne snovi). Uveljavili so se predvsem ekspandirani in ekstrudirani polistiren (stiropor) in penjeno steklo. Prvega lahko uporabljamo le do treh metrov pod nivojem terena, drugega lahko tudi v območjih s talno vodo, medtem ko za penjeno steklo ni omejitev. Izolacijske plošče točkovno ali po vsej površini prilepimo na hidroizolacijo. Lepilo ne sme biti agresivno ne za izolacijske plošče ne za hidroizolacijo; ne sme vsebovati topil. Izolacijske plošče prilepimo v enem sloju s tesno stisnjemi stiki, ki naj bodo v vsaki vrsti zamaknjeni med seboj.

Če smo zaradi svetlobe opravili zasek terena, odkrito steno izoliramo podobno kot drugo fasadno površino.

Če pri prenavljanju kleti v starejši zgradbi ni možen dostop do sten z zunanje strani, lahko toplotno izolacijo položimo tudi od znotraj. Obložimo celo steno od tal do stropa, prek izolacije pa položimo zaključni sloj (mavčno kartonske plošče ali lesen opaž). Takšna rešitev je boljša kot stena brez izolacije, toda slabša kot izolacija z zunanje strani stene!