Moja hiša

Vir: iz tekoče številke revije Gradim 14

Graditi v časih, ko se marsikdo bori za preživetje in marsikatera plača (če sploh je) komaj zadostuje za poplačilo položnic, se zdi skoraj utopično. A statistika pravi, da je bilo v tretjem četrletju lanskega leta izdanih 1085 dovoljenj za gradnjo stavb, skupaj v treh četrtletjih 2009 pa 3494 ali okoli 83 % glede na isto obdobje leta 2008. Zanimanje za gradnjo torej upada, vendar ne v takšni meri, kot bi pričakovali glede na splošne razmere. Zato pa, ko se investitor odloči za gradnjo, hoče za svoj denar dobiti največ, kar lahko dobi.

Ideja

Vsak, ki začenja gradnjo, si želi, da bi ustvaril sanjski dom sebi in svoji družini. Vendar je treba sklepati kompromise. Za vse želje najbrž takoj na začetku ne bo dovolj denarja. Bazen na vrtu lahko počaka v korist boljše izolacije fasade ali bolj izolativnih oken. Streho lahko za začetek prekrijemo s cenejšo kritino in kasneje, čez leta, položimo dražjo, bolj kakovostno. Takšnih odločitev je lahko še nekaj, vendar nikoli ne smemo posegati v samo zasnovo nove hiše, ker potem gradimo objekt, ki ni več v okviru naših želja.

Idejna zasnova hiše je temelj, na katerem gradimo. Idejni projekt izdela projektni biro, ki mu zaupamo projektiranje in ponavadi tudi izpeljavo celega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja ter kasneje nadzor nad gradnjo. Arhitekt v največji možni meri upošteva naše želje, vendar ne more mimo svojega stila oblikovanja, kar je tudi prav.

V ideji lahko dobimo hišo, ki je na zunaj videti sodobna, nekaj posebnega, a nas razpored notranjih prostorov ne navduši. Hiše nikoli ne uporabljamo zunaj, vedno znotraj. Zato je prvi pogoj za zadovoljstvo uporaben tloris notranjih prostorov, šele v drugem planu je videz hiše od zunaj. Ampak ... V upravni enoti pri izdaji gradbenega dovoljenja gledajo predvsem na zunanji videz zgradbe, kako se bo čim manj moteče vključila v sosesko. V tem smislu je arhitekt razpet med željami investitorja po najbolj učinkovitem notranjem razporedu prostorov in opreme ter odrazu takšne razporeditve na zunanjem licu zgradbe. Dober arhitekt lahko združi vse zahteve v rešitev, ki jo pri pridobitvi gradbenega dovoljenja uspešno zagovarja.

Če investitor želi graditi energijsko čim manj potratno zgradbo, 3-litrsko ali pasivno hišo, mora takoj v povpraševanju za idejni projekt sporočiti svoje zahteve. Te zahteve že v osnovi določajo velika okna na južni in majhna okna na severni fasadi. Najboljša orientacija slemena strehe je vzhod - zahod, ker ponuja dovolj strešne površine proti jugu za postavitev sprejemnikov sončne energije.

Večina projektantov še vedno živi v okolju, kjer je vsega dovolj. Izrišejo hišo, ki je lepa na zunaj, ne ozirajo pa se na zahteve pasivne ali energijsko varčne gradnje. To lahko spremenimo le investitorji s svojimi zahtevami. Čedalje manj nam je do tega, da je hiša lepa ali nekaj posebnega na pogled. Želimo si, da bi bili pozimi stroški ogrevanja in poleti stroški hlajenja čim nižji. In te želje (zahteve) je treba posebej izpostaviti. Ustrezen odgovor je gradnja nizkoenergijske ali pasivne hiše.

Izvedba

Projektni biro dober idejni projekt v nadaljevanju nadgradi v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in v projekt za izvedbo (PZI).

V tej fazi se mora investitor odločiti, kako bo gradil. Na voljo ima vse na trgu dostopne načine gradnje. V bistvu je vsak odgovoren investitor sprejel odločitev, že preden se je odločil za naročilo idejnega projekta.

Večina gradenj izhaja iz tradicije okolja. Pri nas je tradicionalna klasična gradnja z opeko. Marsikdo sploh ne pomisli na drugačen način gradnje in vsak odmik od te gradnje zahteva določeno prizadevanje in utemeljevanje, zakaj graditi drugače. Če gradimo klasično, je treba pomisliti tudi na gradnjo s porobetonskimi zidaki. Odločilna je končna toplotna prehodnost zidu pri isti debelini in cena na kvadratni meter zidu.

Klasična gradnja je »mokra« gradnja. Med takšne gradnje spada tudi gradnja z opažnimi zidaki. Opažni zidaki so lahko iz stiropora ali podobnega izolacijskega materiala in znotraj votli. Zalijemo jih z betonom, da dobimo čvrsto konstrukcijo zidu. Pri nas je takšna gradnja razmeroma redka.

Nasproti klasični, »mokri« gradnji postavljamo montažno ali »suho« gradnjo. Kot je pri klasični gradnji več možnih rešitev, je tudi pri suhi gradnji tako. Najdlje na trgu je montažna gradnja z velikostenskimi paneli. Proizvajalec v svojih proizvodnih prostorih sestavi stene bodoče hiše, jih potem dostavi na gradbišče in sestavi. Če izdelava panelov lahko traja nekaj mesecev, postavitev na gradbišču traja le dva ali tri dni. Gradbišče zato ni obremenjeno in takoj po postavitvi lahko začnemo urejati okolico.

Prednost takšne gradnje je v tem, da vnaprej natančno vemo, kakšna je sestava zidov in njihova toplotna prehodnost ter da so okna že vdelana po RAL smernicah. »Gradnja« hiše je prestavljena iz gradbišča v proizvodne prostore proizvajalca, gradbišče je obremenjeno le nekaj dni. Slaba stran je morda v tem, da takšen način izdelave kar kliče po velikoserijski proizvodnji in so si zato hiše podobne druga drugi. Vendar investitorji s svojimi osebnimi zahtevami poskrbimo, da je vsaka postavljena hiša vendarle odraz osebnih želja in okusa.

Obstajajo tudi drugi načini suhe gradnje. Izpostavili bi, na primer, skeletno gradnjo, pri kateri izvajalci del najprej postavijo leseni skelet bodoče hiše, ga zatem opažijo in zapolnijo z izolacijo.

Zaključek

Želimo si, da bi se v novi hiši počutili čim bolje ne glede na to, kako je zgrajena. Pri odločitvi za takšno ali drugačno gradnjo ni nekega zlatega pravila, po katerem bi se vsi ravnali. Vendarle lahko oblikujemo nekaj kriterijev. To so predvsem izolativnost zidov pri enaki debelini in ceni, paroprepustnost in dobavljivost.