POP kovičenje

Vir: B. Horvat

Ko slišimo za kovičenje, pomislimo na vrtanje luknje, vstavljanje kovice, stiskanje pločevine, rezanje kovice na dolžino, oblikovanje glave in tako naprej. S tem je povezan tudi obojestranski dostop do zakovičenega mesta. To pa ni vedno izvedljivo. Izum POP zakovic je bil odgovor na mnoge težave, ki niso bile rešljive z navadnim načinom kovičenja.

S POP kovicami je delo enostavnejše in hitrejše, zato bo marsikateri hišni mojster ob prebiranju teh vrstic uvrstil klešče za POP kovice v svoj izbor orodja.

Kovičenje je enako klasičnemu. Zadnji del plašča kovice se deformira kot pri klasični metodi tako, da ga ni mogoče več izvleči. Deformacijo povzroči posebno oblikovan trn z glavo, ki se odtrga. To omogoča kovičenje tudi na mestih, pri katerih nimamo dostopa z obeh strani spajanih delov.

Kovičenje se prične tako, da vstavimo trn kovice v pušo. Celotno kovico porinemo do konca proti puši. Ko pritiskamo na ročico klešč, čeljusti vlečejo glavo na trnu kovice v plašč in ga deformirajo, razširijo.

Povezava med trnom in glavo je oslabljena tako, da se glava odtrga pri zadostni sili in ostane v kovici kot varovalo. Glava pa lahko tudi odpade, kar je odvisno od vrste kovice.

Dele, ki jih želimo zakovičiti s POP kovicami, prevrtamo na želenem mestu s svedrom, ki je za desetinko ali največ za dve desetinki milimetra večji od premera plašča kovice. V klešče vstavimo pušo, ki ustreza premeru trna kovice. Če je premer trna manjši od premera puše, klešče ne primejo kovice, v nasprotnem primeru pa trna kovice ne moremo vstaviti v pušo.

Trn kovice porinemo do konca v pušo in plašč kovice porinemo v izvrtino delov, ki ju želimo zakovičiti. S pritiskanjem na ročico klešč se trn kovice pomika skozi plašč kovice in za sabo vleče glavo, ki razširja kovico. Z nadaljnjim zategovanjem povzročimo tako velik pritisk na glavo, da se odtrga od trna. Glava ostane v kovici kot varovalka zakovičnega mesta. Obstajajo tudi take vrste kovic, pri katerih glava odpade.

Eno samo zategovanje klešč ni dovolj, da bi se glava odtrgala, zato je treba klešče stisniti dvakrat do trikrat, odvisno od razmerja med dolžino kovice in debelino kovičenega materiala. Ko se glava odtrga od trna, je kovičenje končano. Trn bo ostal v kleščah, vendar bo izpadel, čim odpremo ročico klešč.

Prednost takšnega kovičenja je, da se material, ki ga kovičimo, ne deformira, pa naj bo še tako tanek. Če kovičimo mehke materiale, moramo z zadnje strani pred zategovanjem vstaviti na plašč kovice podložko ustreznega premera. Preprečila bo poškodovanje kovičenega materiala in ojačila kovičeno mesto.

Tudi razstavljanje takega spoja je na moč preprosto. S svedrom, s katerim smo vrtali luknjo za kovico, povrtamo v plašč kovice in kovičeno mesto bo razpadlo.

Na trgu je največ aluminijastih kovic, vendar je kovice moč dobiti tudi v drugih materialih, kot so mehko ali nerjavno jeklo, baker, razne druge legure in celo plastika.

Če klešče ne delujejo več, kot bi od njih pričakovali, jih je treba razstaviti. Vzrok je posnet material s trna, ki se je nabral na čeljustih. Z jekleno ščetko očistimo nastrgan material s čeljusti in jih spet sestavimo skupaj.

V uporabi POP kovic je razvoj šel naprej tako, da se uporabljajo tudi kovice za slepe luknje z narebričenim plaščem; obstajajo kovice, katerim se ne odtrga steblo in jih lahko uporabimo za nameščanje izolacije, kovice z vrezanim navojem itd.