Čopič

Vir: B. Horvat

Skoraj ni posameznika, ki se pri vzdrževanju domače hiše ne bi srečal z barvanjem in lakiranjem in s tem tudi z osnovnim orodjem pri tem opravilu — čopičem. Ker je od čopiča precej odvisna kakovost barvnega nanosa, v nadaljevanju navajamo nekaj osnovnih dejstev o njem.

Čopiči

Pomembno je, da kupujemo dobro orodje, ker drži dlje časa in nam olajša delo. Čopiči so za uspeh pri barvanju odločilni. Čopiče cenejšega cenovnega razreda uporabljamo le za bolj groba dela; za lakiranje, na primer, jih ne moremo uporabiti, ker ponavadi puščajo dlake, ki jih po pravilu opazimo šele takrat, ko so že zasušene v lepem gladkem laku.

Največji izdelovalci čopičev v Evropi so Italijani, vendar jih Angleži prekašajo po kakovosti. Po celem svetu za njihovo izdelavo uporabljajo enake materiale. Osnova za čopič je kitajska svinjska dlaka ali med proizvajalci imenovana ščetina.

Svinje gojijo posebej za pridobivanje ščetin. Ponavadi imajo svetlo dlako, zato so čopiči večinoma svetli; vendar poznamo tudi črne svinje, zato so nekateri čopiči tudi črni. Med mojstri je črn čopič bolj priljubljen, a ne zaradi tega, ker so črne svinje redkejše, temveč zaradi kakovostnejše, mehkejše ščetine.

Še nekaj je zanimivo: ščetina je votla. Svinjsko ščetino si lahko predstavljamo kot cev, ki je razdeljena na tri prekate. Če bi jo prečno prerezali in jo dali pod mikroskop, bi lahko videli obliko mercedesovega znaka. Tako grajeno steblo omogoča, da se vrhovi razcepijo in da je ščetina za svojo dolžino dovolj trdna.

Dobri čopiči imajo vse ščetine obrnjene v isto stran. Proizvajalci ščetine pred vstavljanjem v ročaj prebirajo tako, da je koren zalepljen v ročaj. Pred lepljenjem jih tudi obdelajo s paro, da jih poravnajo.

Čopič ne sme biti ravno postrižen - odrezan. Tak čopič ne bo držal zadostne količine barve, ker so razcepljene konice odrezane.

Skoraj vsak naravni material lahko namestimo z umetnim. Američani so v času hladne vojne začeli izdelovati čopiče iz poliesterskih vlaken. Vendar naravnih ščetin ni bilo mogoče izriniti s trga. Čopiče iz umetnih vlaken zdaj uporabljamo predvsem za vodotopne barve in za apnene premaze. V teh dveh primerih naj ne bi uporabljali čopičev iz naravne ščetine, ker se pri tej uporabi razkraja, se lomi in koščki ostajajo pomešani na barvani podlagi.

Trije, po obliki povsem enaki čopiči: Beli je za normalno uporabo, za lakiranje in podobne premaze. Črni je kakovostnejši, mehkejši in je prav tako iz svinjske ščetine. Spodnji je iz mešanice prave in umetne ščetine. Zaradi dodanih umetnih vlaken je cenejši.

.

Delitev čopičev po uporabi in obliki

Ploščati čopiči imajo široko ploskev, tako da lahko z eno potezo pobarvamo večjo površino.

Veliki čopiči za strop in stene so klasična orodja za beljenje. Ob pravilnem vzdrževanju jih lahko uporabljamo celo življenje.

Okrogle čopiče uporabljamo za pleskarska dela. Z njimi je najenostavneje pobarvati okna in manjše kose pohištva, ki imajo veliko vogalov in ostrih prehodov.

Povezan čopič je prav tako okrogel, le da nima kovinskega držala, ki rado rjavi. Omot drži ščetine in hkrati omogoča vedno enako dolžino ščetin, čeprav se le-te obrabljajo. To dosežemo tako, da odvijamo dele omota.

Manjše čopiče uporabljamo za črte in poslikave.

Upognjeni čopiči so primerni za barvanje “od zadaj”. Radiatorske cevi in podobne nedosegljive površine bomo s takim čopičem pobarvali precej lažje.

Nakup čopiča

Pri nakupu čopiča ni treba biti pazljiv kot kak umetnik, ki kupuje vrhunski slikarski čopič, lahko pa ste pozorni na nekaj malenkosti.

Kakovosten čopič mora imeti, če že ne vseh, vsaj večino ščetin obrnjenih z razcepljenim koncem proti vrhu. To lahko ugotovite tako, da nekaj ščetin razvlečete in pogledate proti svetlobi. S pravilno razporejenimi ščetinami boste lažje razvlekli barvo po površini.

Preverite tudi, kako je čopič sestavljen. Večina čopičev ima v sredini čep, ki pomaga zadrževati več barve na čopiču. Če lahko izbirate, izberite tanjši čep, ker je v tistem čopiču več ščetin. Za fino lakiranje je priporočljivo vzeti čopič brez čepa s kar največ ščetinami. Čep lahko vidite, če po sredini razmaknete ščetine. Če primerjamo dva čopiča, ki sta po zunanjih obrisih enaka, a imata različno ceno, ima dražji čopič več ščetin.

Označbe na čopičih so različne. Podana je širina čopiča, včasih tudi debelina. Mere so lahko v centimetrih ali v colah.

Pločevina, s katero je pritrjen šop ščetin na držalo, bi naj bila iz nerjavečega materiala in trdno nameščena na ročaj.

Raje kupite čopič z lesenim ročajem, ker je plastični ponavadi votel in se pri pranju vanj pocedi voda, ki jo le stežka spravite ven. To čopiču skrajšuje življenjsko dobo.

Če je mogoče, se pozanimajte, s kakšnim lepilom so zalepljene ščetine. Raje vzemite tistega, ki je zalepljen z epoksidnim lepilom, ker je takšno lepilo boljše.

Če je čopič le iz umetnih vlaken, je namenjen za vodotopne barve, ker le-te razjedajo naravno ščetino. Naravne ščetine se v vodotopnih barvah lomijo in majhni koščki nalomljene ščetine lahko kvarijo videz lakirane površine.

.

Vzdrževanje, nega

Nega čopiča se prične že v trgovini. Ne priporočamo kupiti čopiča, ki je ležal na polici. Čopič naj vedno visi z navzdol obrnjenimi ščetinami. Tako bodo ostale ravne in nepoškodovane.

Pred uporabo ščetine pregnetemo med prsti, nato primemo ročaj čopiča med dlani in ga nekajkrat zavrtimo. To povzroči, da vse nepritrjene dlake odletijo. Čopič lahko narahlo podrgnemo tudi po smirkovem papirju. Izvlekel bo nezalepljene ščetine, odrezane nerazcepljene ščetine pa bo razcepil.

Da ščetine pri prvi uporabi ne bi vsrkale preveč barve, ki bi jo težko odstranili, moramo obvezno za nekaj minut čopič potopiti v vodo. Če ga bomo uporabljali za barvanje z vodotopnimi barvami, je takoj pripravljen, ko ga dobro otresemo in zbrišemo. Če pa ga bomo uporabljali za barve, ki jih redčimo z drugimi razredčili, moramo vso vodo odstraniti, ker lahko vsaka kapljica ogrozi naše delo. V tem primeru je treba po sušenju čopič potopiti še v razredčilo, s katerim redčimo barvo.

Čopič pri barvanju potopimo v barvo le do tretjine dolžine ščetin. Barvo odcedimo s pritiskanjem dlak ob notranjo steno posode. S čopičem ne povleči po robu, ker se bo višek barve odcedil v posodo in se bodo ustvarili mehurčki, ki se jih boste težko rešili. Če boste ravnali nasprotno, boste naslednji dan dobili na lakirani površini majhne luknjice od razpokanih mehurčkov.

Čopiča pri krajši prekinitvi dela na smemo pustiti na zraku, da bi se nam posušil. Dobro je, če čopič obesimo v posodo z vodo, vendar bomo imeli pred nadaljevanjem dela težave z odstranjevanjem vode. Zato je najbolje, če čopič namočimo v razredčilo in ga zamotamo v plastično vrečko ali aluminijasto folijo. Tako spravljen lahko ostane tudi nekaj dni.

Barvanje in lakiranje

Pomembno je, kako držimo čopič v roki. S pravilno držo se bomo izognili utrujenosti in hkrati lepše barvali. Če ga držimo pravilno, bo zglob roke svoboden, nenapet in bomo lahko delali gibe v vse smeri. Če so ščetine rahlo upognjene proti površini, bo barva tekla proti vrhu in lažje bomo nadzorovali njeno nanašanje.

Čiščenje čopiča

Barvo, ki ostane na čopiču, je najprej treba izcediti in čopič obrisati s suho krpo. Zatem nalijemo v posodo s širokim dnom do pol centimetra razredčila in čopič potiskamo po dnu, da se dlake zvijajo vse do korena.

Ko je čopič povsem namočen in se raztopi preostala barva, ga odcedimo in zamenjamo razredčilo. Postopek ponavljamo tolikokrat, da ostane razredčilo povsem čisto.

Ostanek nečistoč lahko odstranimo tudi z redkejšim glavnikom. Tako tudi razpletemo in odstranimo odlepljene ščetine. Delo s tako vzdrževanim čopičem bo naslednjič še lažje, saj ostanejo le močne in pravilno usmerjene ščetine.

Če smo uporabljali barvo na vodni osnovi, lahko operemo čopič v mlačni vodi z milnico. Vodo z milnico zamenjamo tolikokrat, dokler ne izteka čista milnica. Nazadnje je treba čopič dobro oprati pod tekočo vodo. Ko je čist, ga otresemo, obrišemo s suho krpo in poravnamo ščetine. Obesimo ga, da se posuši, in ko je popolnoma suh, ga pospravimo na zanj določeno mesto.