Zvočna izolacija

Vir: GRADIM

Že po naravi nismo ustvarjeni za to, da bi uživali v pretiranem hrupu. V blokovnem stanovanju lahko pričakujemo nezaželene zvoke tako od zgornjih in spodnjih sosedov, od levih in desnih sosedov ter od zunaj. Tudi v samostoječi hiši so prehajajoči zvoki med sosednjimi prostori moteči in se jim poskušamo ogniti v največji možni meri, prav tako so moteči zvoki od zunaj.

Moteči zvoki

Vire zvoka lahko ločimo na dve osnovni skupini.

• V prvi skupini je hrup in sem prištevamo vse moteče zvoke, ki nastajajo v prostoru in se razširjajo po zraku (preglasen govor, ropot, glasba, prepir, petje ipd.). Zvočno valovanje udarja ob stene prostora in se prek sten razširja v sosednje prostore. V isto skupino uvrščamo tudi zvoke, ki nastajajo zunaj zgradbe in se prek obodnih sten prenašajo v njeno notranjost (na primer prometni hrup).
• V drugi skupini so tako imenovani udarni zvoki, ki nastajajo z udarjanjem ob tla ali stene prostora (hoja, različni udarci, padci predmetov ipd.). Zvok se širi po tleh, stenah ali drugih konstrukcijah, med katerimi je treba omeniti predvsem napeljavo centralnega ogrevanja in vodovodno napeljavo.

Protihrupna zaščita

Zvočno valovanje, ki nastaja v prostoru, se širi po zraku in udarja ob stene prostora. Stena pod vplivom udarnega zvoka zaniha in prenese zvok v drug prostor. Deluje kot membrana, ki prenaša zvok. Če na steno ne gledamo več samo kot na gradbeni in arhitekturni element, pač pa tudi kot na pregrado, ki naj bi preprečevala širjenje nezaželenih zvokov, moramo upoštevati nekaj dodatnih zahtev, da bi bila zvočna izolacija čim boljša.

Najprej je treba odstraniti, pri gradnji preprečiti ali zvočno izolirati vse vrste prebojev skozi steno (line, okenca, lopute, inštalacijske preboje ipd.). Poleg tega naj bo stena kompaktna, neporozna. Skozi pore v materialu se zvok širi podobno neovirano kot skozi preboje.

Večja ko je masa stene glede na njeno površino (kg/m2), večja je njena zvočna izolativnost. Skozi kompaktne betonske stene prehaja manj motečih zvokov kot skozi lažje opečnate stene, stene iz votlakov, plinobetona ali suhomontažne stene. Zelo pomembno je tudi, da je pregradna stena togo vpeta v strop, tla in sosednji steni. Večja ko je togost povezave, manj je možnosti, da stena zaniha kot membrana v okviru slišnih frekvenc in zato manj možnosti za prehod zvoka.

Največjo zvočno izolativnost pregrade brez dodatnih ukrepov lahko po navedenem pričakujemo od težke ulite betonske stene, najmanjšo pa od lahke suhomontažne pregradne stene.

.

Ukrepi za izboljšanje protihrupne zaščite

Če se vselimo v že izdelano stanovanje, zakupimo tudi stanje protihrupne zaščite, kakršnokoli pač je. Če nas motijo zvoki iz sosednjega stanovanja ali sosednjih prostorov lastnega stanovanja, je treba povečati zvočno izolativnost pregradne stene.

Prvi ukrep smo že omenili — zmanjšati vpliv prebojev skozi steno. Povsod, kjer steno prehajajo različni vodi od centralne kurjave do električnih in drugih vodov, je treba preboj zatesniti z elastičnimi kiti. Cevi se v nobenem primeru ne smejo neposredno dotikati pregradne stene. Kjer je možno, preboje povsem zapremo.

Naslednji ukrep je povečanje mase pregradne stene. Tega ponavadi ni možno izvesti drugače kot z oblaganjem. Pregradno steno lahko obložimo z različnimi gradivi, ki jih togo vežemo na osnovo. Pri tem lahko računamo s poboljšanjem zvočne izolativnosti za približno 6 dB pri podvojitvi mase pregradne stene na njen kvadratni meter. 6 dB v nam bolj znani govorici pomeni za približno štirikrat manj nezaželenega hrupa. Pri tem se postavi vprašanje, ali se splača investirati v nadgradnjo stene na ta način in pridobiti razmeroma majhen delež pri izolaciji zvoka ali poiskati neko drugo rešitev.

Namesto “odebelitve” ali “omasitve” pregradne stene se sama od sebe ponuja druga rešitev — postavitev dodatne stene nekoliko stran od prvotne. Pri tem pridobimo boljšo zvočno izolacijo; kolikšna je, pa je odvisno od razdalje med obema stenama, mase dodatne stene in njene pritrditve.

Največji uspeh lahko pričakujemo, če sta masi osnovne in dodatne stene čim bolj različni (različni kritični frekvenci), če je razdalja med njima čim večja in če je dodatna stena samostoječa, torej da nima togih povezav do osnovne stene, prek katerih bi se lahko prevajal zvok.

Vseh omenjenih zahtev ni možno uresničiti hkrati. Že zaradi samega posega v prostor, ki nam ga jemlje dodatna stena, razdaljo med prvotno in dodatno steno omejimo na neko razumno mero. Zdi se, da je pet centimetrov ravno pravi kompromis.

Za dodatno steno lahko uporabimo različne materiale, največkrat pa pride v poštev mavčno kartonska plošča, iverna plošča, plošča iz lesnih vlaken ali plošča iz lesne volne. Omenjeni lahki materiali predstavljajo dobro nasprotje težki betonski ali opečnati osnovni pregradi. Prostor med obema stenama zapolnimo z mineralno volno, ki dodatno pripomore k dušenju zvoka.

Dodatne stene ponavadi ne vpenjamo samostojno, pač pa jo pritrdimo na osnovno steno, kar je bistveno lažje izvedljivo. Za pritrditev uporabimo, na primer, lesene letve 5 x 5 centimetrov. Vendar pritrditvene letve predstavljajo zvočni most, po katerem se lahko zvok neovirano širi od prvotne stene do dodatne in naprej v prostor. To je treba preprečiti, sicer s postavitvijo dodatne stene nismo dosegli ničesar. Pritrditvene letve je treba postaviti le v eni sami smeri (na primer vodoravno), razdalja med njimi pa naj bo večja od 50 centimetrov. Pod letve (na mestu, kjer se stikajo z osnovno steno) podstavimo vsaj centimeter elastičnega materiala (na primer trak iz mineralne volne, trak iz gume ipd.). Na ta način preprečimo direktni prehod zvoka in precej pripomoremo k učinkovitosti zvočne izolacije dodatne stene.

Ko smo storili vse, da kolikor je mogoče preprečimo prehod zvoka skozi predelno steno, se lahko ozremo tudi na zvočne “obvoze”. Zvok se v sosednji prostor razširja tudi po tleh, stropu, obodnih stenah in instalacijah. Prehod hrupa je po “obvoznih” poteh bistveno manjši kot naravnost skozi predelno steno, zato bi ga lahko tudi zanemarili. Vendar se po teh poteh razširjajo udarni zvoki. Če storimo vse, da zmanjšamo prehod udarnih zvokov, precej pripomoremo tudi k dušenju hrupa.

Dušenje udarnega zvoka

Tekanje, udarjanje žoge ob tla, hojo, tresljaje gospodinjskih strojev, drsanje ali drgnjenje ob tla, padce predmetov itd. lahko prištevamo med zvoke, ki nastajajo z udarjanjem ali drgnjenjem. To niso prostorski zvoki kot, na primer, hrup, pač pa se širijo po medetažnih konstrukcijah. Na počutje stanovalcev delujejo ravno tako slabo kot hrup.

Najbolj moteči so zvoki, ki se prenašajo skozi stropno konstrukcijo. Pri izvedbi tal/stropa je zato treba zvočni izolaciji nameniti posebno pozornost. Najpogostejša izvedba tal/stropa pri nas je z armirano betonsko ploščo debeline od 15 do 20 centimetrov. Takšna plošča sama po sebi ne zadošča Pravilniku o zvočni zaščiti stavb (Uradni list RS št. 14/99), torej ne zagotavlja zadostne zvočne izolacije. Stanje je treba popraviti z dodatnimi ukrepi.

Najprimernejši in najpogostejši ukrep je izvedba plavajočega poda. Betonski estrih lahko položimo na različne izolacijske materiale: izolacijske plošče iz ekspandiranega polistirena, mineralnih vlaken ipd. Izvedba plavajočega poda ima več razsežnosti, saj zagotavlja tudi izravnavo nivojev in toplotno izolacijo tal. Zaradi tega mnogokrat pozabljamo na njegovo vlogo pri zvočni izolaciji. Da pod dejansko “plava”, mora biti s toplotno in hkrati zvočno izolacijo povsem ločen od stropne plošče in obodnih sten. Ločitev od obodnih sten s stališča toplotne izolacije niti ni tako pomembna, zato pa je toliko bolj pomembna za zvočno izolacijo. Gradbeniki mnogokrat pozabljajo tudi na stik estriha z instalacijskimi cevmi (vodovod, centralna kurjava). Vsak prehod instalacijske cevi skozi plavajoči pod mora biti izoliran s prstanom prožnega izolacijskega materiala. Samo na ta način lahko pričakujemo, da bo plavajoči pod upravičil svojo vlogo pri zvočni izolaciji tal/stropa.

Za izvedbo plavajočega poda poleg ulitega betonskega estriha poznamo še nekaj drugih rešitev, na primer uliti asfaltni estrih ali suhe izvedbe estrihov z vezanimi ali ivernimi ploščami. Ne glede na izvedbo pa ne smemo pozabiti na bistvo plavajočega poda — popolno ločitev od tal, okoliških sten in instalacijskih vodov!

Na koncu omenimo še, da zvočno izolacijo tal/stropa lahko precej izboljšamo tudi z mehkimi talnimi in stropnimi oblogami.

.