Paroprepustnost

Vir: GRADIM

V stanovanjskih prostorih zaradi dihanja, potenja, kuhanja, pranja in drugih vzrokov nastaja vodna izparina. Po fizikalnih zakonih teži vodna para iz prostorov z višjim parnim tlakom v prostore z nižjim. Čeprav se na prvi pogled zdi, da vodna izparina ne more vplivati na izolacijo in počutje v prostoru, pa je ravno pravilna izvedba izolacijskih slojev glede na prepustnost pare bistvenega pomena za učinkovito izolacijo in tudi za mikro klimo in z njo za dobro počutje v prostoru.

Paroprepustnost

Če so zunanje površine stanovanja prepustne za paro, izparina z difuzijo prehaja prek zidov na plano. Dovolj je ena sama plast, ki zapira pot izparini, pa le-ta ostaja v prostoru ali, kar je še huje, v izolaciji in zidu.

Toplotno izolacijo si lahko predstavljamo tudi kot debel volnen pulover, ki nas pozimi odlično greje. Ko pa zapiha veter ali začne deževati, veter in dež nemoteno prehajata skozi tkanino in izničita prednosti, ki jih daje oblačilo. Zaradi tega imamo ponavadi vedno pri roki vetrovko, ki sicer ne daje dodatne toplotne zaščite, temveč le zaščito pred vetrom in dežjem.

V oblačilih iz različnih materialov se različno počutimo. Oblačila iz naravnih materialov, kot sta volna in bombaž, imajo bistvene prednosti, kar se tiče toplotnega učinka in ugodnega počutja, saj oba materiala dihata z nami. Prednosti izničimo, če si nadenemo vetrovko iz materiala, ki ne diha. Zato smo pripravljeni kupiti vetrovko iz goreteksa, ki vode z zunanje strani ne prepušča in jo odbija, vlaga pod vetrovko pa se nemoteno izloča navzven.

Zelo podoben ali enak problem se pojavlja pri izolaciji streh in obodnih sten, ki imajo enak namen kot oblačila, saj nas varujejo pred neugodnimi vremenskimi vplivi, hkrati pa skrbijo, da se v notranjosti hiše čimbolje počutimo. Ker v hiši nastaja toplota in vodna para, je dobro, da omogočimo nadzorovan prehod toplote in vodne pare iz prostora navzven.

To lahko storimo na dva osnovna načina. Če smo hišo zatesnili s folijami, ki ne dihajo in ne prepuščajo ali slabo prepuščajo vodno paro, se bo dogajalo podobno kot pri vetrovki, ki ne diha. Treba jo bo odpreti; pri hiši bomo morali odpreti okna in hišo prezračiti, s tem pa bomo spustili v prostor hladen ali pretopel zrak, odvisno od letnega časa. Kako slab zrak je v hiši, se največkrat zavemo šele takrat, ko je v nekem prostoru preveč ljudi.

Druga možnost je, da vgradimo paroprepustne folije, ki omogočajo, da vodna para, ki nastaja v notranjosti, čimbolj enakomerno prehaja skozi obodne konstrukcije, hkrati pa omogoča pravilno izmenjavo zraka in tudi vonjav v prostoru.

Glede na prej zapisano poznamo torej dva načina izdelave obodnih površin — prvi je paroneprepusten ali difuzijsko zaprt, drugi je paroprepusten ali difuzijsko odprt način. Poglejmo si pobliže oba sistema.

.

Za paro zaprt prostor

Paroneprepusten prostor onemogoča difuzijo pare skozi zidove in izolacijo navzven. Prostor se znoji. Žal je bila večina gradenj do pred kratkim izvedena na tak način, deloma zato, ker na trgu še ni bilo ustreznih materialov, in deloma zato, ker znanje o paroprepustnem sistemu in njegovih prednostih še ni bilo splošno razširjeno. K drugačnim pogledom na izdelavo obodnih površin v zadnjem času precej prispeva konkurenca z uvoženimi materiali, strokovno izobraževanje podjetnikov in članki v revijah in na internetu.

Toda tudi paroneprepusten sistem je treba pravilno izdelati. Bistveno je, da onemogočimo prodor vodne izparine v izolacijo, od koder se zelo težko odzrači, zato mora biti parna zapora vedno pred izolacijo, gledano z notranje strani. Vlaga v izolaciji namreč zmanjšuje njeno izolativnost, dolgoročno pa povzroča njeno propadanje.

Parna zapora mora povsem onemogočiti prodor pare v izolacijo. To lahko omogoči le pravilna izvedba parne zapore. Kot parno zaporo lahko uporabimo PE ali Alu folijo, toda na stikih jo moramo zalepiti z lepilnim trakom iz paroneprepustnega materiala (Alu trakom). Prav tako moramo zatesniti vse preboje zaradi inštalacij in druge raztrganine. Parna zapora mora v enem samem kosu neprodušno zapreti prostor.

Za paro odprt prostor

Prostor, katerega obodne površine omogočajo difuzijo vodne pare navzven, diha, mikro klima v prostoru je prijetna, vonjave izginjajo skozi steno. Zakaj se torej niso odločali za takšen način izvedbe zunanjih sten že prej?! Glavni vzrok je v tem, da je trg šele ne preveč daleč nazaj ponudil materiale, folije, ki nadzorovano prepuščajo izparino.

Vemo, da zrak pri prehodu iz prostora z višjo temperaturo v prostor z nižjo temperaturo odda vlago. Če je zid grajen tako, da je padec temperature po preseku večji od padca koncentracije vodne pare, se ustvari pogoj za kondenzacijo vlage v zidu.

Da bi se izognili nevarnosti kondenzacije vlage v zidu ali jo vsaj zmanjšali na najmanjšo možno mero, se moramo držati naslednjih pravil:

• zagotoviti moramo zadostno vrednost toplotne izolacije;
• pri večslojnem zidu moramo paziti, da je vsak sloj od znotraj navzven vedno bolj paropropusten od prejšnjega;
• pri večslojnem zidu naj bo toplotna izolacija pomaknjena čimbolj navzven.

V preseku je videti zunanja stena kot seštevek več slojev. Gledano od znotraj navzven je prva parna ovira, ki ovira vdor pare, a ga ne preprečuje. Pri tem bodite pozorni na izraze. Parna zapora povsem onemogoči napredovanje pare, parna ovira pa ga samo ovira! Parna ovira je potrebna, da v izolacijo in zid prodre manj vlage, kot jo lahko izpari naprej proti zunanjosti. Čisto na koncu je zaključni sloj fasade, ki mora biti od vseh slojev najbolj prepusten za paro. Zato izdelovalci fasadnih barv in ometov propagirajo njihovo paroprepustnost!

Podobno si sledijo sloji pri strehi nad bivalnim podstrešjem. Gledano od znotraj navzven je nad zaključno oblogo podstrešja in pod izolacijo parna ovira. Sledi izolacija in sekundarna kritina, katere paroprepustnost je bistveno večja od prepustnosti parne ovire. Na ta način vodne izparine, ki zaidejo v izolacijo, najdejo pot v prezračevani sloj in naprej navzven. Načrtovanje za paro prepustnega sistema je natančno, prav tako mora biti natančna izvedba. Parna ovira mora tesniti po celem prostoru kot pri paroneprepustnem sistemu parna zapora. Stike je treba zalepiti s posebnim lepilnim trakom in zatesniti vse strganine v foliji.

Koeficient difuzijskega upora »µ« pove, kolikokrat bolj od zraka je material odporen proti prehodu pare. Nižja ko je vrednost µ, toliko bolj material prepušča paro. Koeficient difuzijskega upora µ je treba pomnožiti z debelino materiala. Tako dobimo »Sd vrednost«, ki pomeni glede na prepustnost vodne pare enakovredno debelino zračne plasti, izražene v metrih. Na primer Sd vrednost 1,2 neke folije pomeni enakovredno debelino 1,2 metra zraka, če merimo prepustnost pare. Sd vrednosti vgrajenih materialov morajo padati od znotraj navzven.