Hidroizolacija

Vir: GRADIM

Za hidroizolacijo pravzaprav sploh ne vemo, vse dokler z njo ne nastanejo težave. Težave pa so lahko precejšnje; od zamakanja zidu, tal, odstopanja talne obloge v kleteh, propadanja sten ipd. Če težave nastanejo, jih ponavadi ni prav lahko reševati. Zgradbo je pred vlago najlažje zaščititi z zunanje strani, kar lahko učinkovito storimo le pri gradnji. Kasnejši posegi so dragi, zapleteni in, kar je najbolj pomembno, predvsem odveč, le hidroizolaciji je treba takoj od začetka nameniti vso pozornost.

Vlaga

Ni nujno, da je za vsak pojav vlage v domači hiši kriva slaba hidroizolacija. Pogosti vzroki so počene cevi vodovodne, ogrevne ali kanalizacijske napeljave ali slabi stiki na njih, predvsem na kolenih, kjer so mehanske napetosti največje. Stara napeljava je lahko tudi že prežrta na mestu, ki nam ni na očeh.Za vlaženje zunanjih zidov je lahko kriva tudi slaba toplotna izolacija. Topel in vlažen notranji zrak s seboj nosi vodne izparine, ki nastajajo pri dihanju, ku hanju, pranju, kopanju, potenju ipd. Vlaga na notranji strani hladnih zunanjih zidov kondenzira, stena se zarosi. Posledica so plesni in počasno propa danje zidu, rešitev pa je samo v odstranitvi vzroka; to je v izboljšanju toplotne izolacije v tolikšni meri, da zunanje stene ne bodo več bistveno hladnejše od notranjih. In seveda v primernem zračenju. Če se vlaga pojavi v kletnih prostorih na več mestih, tudi na notranjih stenah, zagotovo lahko krivimo slabo ali slabo izvedeno hidroizolacijo. Posledic, ki jih pušča vlaga na stenah, ne moremo odpravljati, ne da bi hkrati odstranili tudi vzroka za nastanek takega stanja ne glede na to, kakšen je!

Posledice slabe hidroizolacije

Da je za vlažne zidove kriva po manjkljiva ali poškodo vana hidroizolacija, najlažje razberemo iz posledic. Tipična posledica slabe hidroizolacije je kapilarna vlaga, ki se iz tal dviguje navzgor po zidu do višine od pol metra do metra in pol nad zemljo. Značilno zanjo je, da na poti raztaplja in s seboj nosi delce soli, ki jih pri izhlapevanju odlaga v ometu. Soli kristalizirajo, povečajo svojo prostornino in omet zato razpoka, se drobi, zid pa propada od zunaj proti svoji sredini. Propadanje je počasno, vendar neustavljivo. Posledice lahko na notranji strani zakrijemo z lesenim opažem, novim ometom ali podobno rešitvijo, vendar le začasno. Ponavadi takšne rešitve le poslabšajo stanje, ki je že čez leto ali dve spet na isti točki kot pred “sanacijo”, ali pa je vse skupaj še slabše. Edina prava rešitev je ustaviti vlago, da bi še naprej prodirala iz tal v zid.

Hidroizolacija

Hidroizolacija je tanek sloj za vodo neprepustne folije, ustrezno časovno obstojne in odporne na pritisk zemljine. Njen osnovni namen je preprečiti vlagi, da bi kjerkoli in kakorkoli vdirala v zidove. Hidroizolacija v glavnem pred vlago varuje zidove, ki so vkopani v zemljo, ker tam vlaga deluje dlje časa kot nad zemljo in ker je pritisk vlage velik. Znano je, da se vodni delci selijo iz področja z večjim pritiskom na področje z manjšim (kapilarna vlaga), če jim tega ne preprečimo. Vendar to ni edino področje v okolju doma, kjer si želimo dobre hidroizolacije. Proti vdoru vlage je treba izolirati vse površine, ki so ji izpostavljene, tudi, na primer, ravne strehe, balkonske površine ipd.

V osnovi ločimo horizontalno in vertikalno hidroizolacijo. Prva je položena vzporedno s tlemi in preprečuje dvig kapilarne vlage navpično navzgor in vdor podtalnice. Če se na neki lokaciji podtalnica občasno dvigne zelo visoko, nad nivo kletnih tal, je treba horizontalni izolaciji nameniti še posebno pozornost, ker bo obremenjena z večjim pritiskom vode. V takih primerih mora biti kletni prostor popolnoma nepredušno zatesnjen, kot bazen, najbolje pa je razmisliti o tem, da kleti sploh ne postavljamo in poiščemo dodatni prostor drugje nad nivojem podtalnice. Vertikalno hidroizolacijo položimo na stene, ki jih kasneje zasujemo z zemljo. Preprečuje vdor vlage iz zemlje prek stene v notranjost. Teče od nivoja terena do temeljev. Nad terenom naj je bo le toliko, da zaščiti steno pred meteorno vodo, ki se odbija od tal in moči steno (cca. 30 centimetrov). Nad to mejo vodoodbojnost prevzame zaključni sloj fasade.

Zakaj hidroizolacije ne položimo kar na vseh navpičnih površinah zgradbe? Načeloma bi bilo to mogoče, a drago, nepotrebno in moteče. Hidroizolacija namreč zapre pot vlagi, a v višjih slojih zidu poteka ta pot predvsem od znotraj navzven. Za zdravo ozračje v bivalnih prostorih morajo zidovi “dihati”, torej sprejemati vlago in jo oddajati navzven, kar pri popolni zatesnitvi z zunanje strani ni mogoče. Poleg tega nekaj meteorne vode, ki občasno poškropi ali namoči zunanje stene zgradbe, brez težav odbije zaključni sloj fasade.

Hidroizolacija naj bo v enem samem nepretrganem sloju. Kjerkoli je pretrgana, tisto mesto predstavlja največjo nevarnost za vdor vlage! Spoji morajo tesniti, pa naj gre za spoje med posameznimi trakovi izolacijskega materiala ali za spoje med vertikalno in horizontalno hidroizolacijo. Zasutje hidroizolacije ne sme poškodovati!

Osnovne zahteve poznamo skoraj vsi, toda v praksi se jih ne držimo ali pa se jih je težko držati. Gradbena jama pri individualni gradnji sega le dobrega pol metra do metra prek zunanjih sten zgradbe, globina pa je odvisna od naklona terena in projekta ter največkrat meri od metra in pol do dveh metrov. Niso redke situacije, ko je treba trakove hidroizolacije prilepiti na steno, prostora za to delo pa je le dobrega pol metra na dveh metrih globine. V takih razmerah hidroizolacije ne more nihče položiti brez napak. Poleg tega to izolacijo ponavadi (vsaj pri individualni gradnji) polagamo po zaključku prve plošče. V tem času se gradbena jama podsipa in prav lahko se zgodi, da so temelji že zasuti, preden sploh začnemo s polaganjem. Rešitev? Gradbena jama mora biti predvsem dovolj velika, da omogoča neovirano delo pri polaganju izolacije. Pri metru prostora med steno in zemljino že lahko neovirano delamo, če pa je jama globlja, bi s kakšno polovico metra več bili prav zadovoljni.

Hidroizolacijo praviloma polagamo z lepljenjem na gladke betonske ali opečne površine. Če stene ali tla niso gladke, jih je treba izravnati s cementno malto. Za klasično polaganje površine najprej premažemo z bitumenskim premazom in ko je le-ta suh, z odprtim plamenom segrevamo odviti del hidroizolacijskega bitumenskega traku v roli. Segreti del zalepimo na podlago in rolo odvijemo naprej. Delo je primerno tudi za samograditelje, vendar zahteva nekaj prakse, pomoč pomočnika in zaščito (usnjene rokavice, zaščitna očala, delovna obleka). Stiki med posameznimi trakovi se naj preklapljajo za vsaj 10 centimetrov, če pa položimo dve ali več plasti, vsako naslednjo plast zamaknemo za polovico širine traku.

Poleg klasičnih bitumenskih trakov v rolah imamo na trgu tudi druge rešitve, ki zahtevajo svoj način polaganja. Zanimiva rešitev so samolepilni trakovi, ki jih pri polaganju ni treba segrevati. Na voljo so tudi posebno ojačeni materiali za bolj zahtevne razmere.

Mesta, na katerih je predvidena dilatacija, ne smemo preprosto prekriti z izolacijskim trakom. Dilatacije pred vodo zaščitimo s posebnimi hidroizolacijskimi elementi, ki imajo obliko gube. Odvečen material v tej gubi se razteza in krči hkrati z raztezanjem in krčenjem dilatacijske reže. Še enkrat poudarjamo, da hidro­izolacijo delamo za vrsto naslednjih let oziroma desetletij, zato je treba posebno pozornost nameniti tesnosti stikov, predvsem tesnosti stika med horizontalno in vertikalno izolacijo. Izolacija prav tako ne sme odstopati od zidov. Pri nakupu pa se je najbolje odločiti za že preizkušene hidroizolacijske materiale.

Zasutje

Gradbeno jamo bi radi čimprej zasuli, saj bi s tem končali začetno fazo pri gradnji. A najprej premislimo, ali bomo kletne prostore tudi ogrevali. Če jih bomo, je smiselno na hidroizolacijo postaviti še toplotno izolacijo. Uporabimo lahko toplotnoizolacijski material, ki je odporen proti zamakanju in odporen proti pritisku zemljine. Najboljše je penjeno steklo, pa tudi ekstrudirani polistiren z zaprto celično strukturo. Izolirne plošče točkovno lepimo na podlago, nikakor jih ne privijamo ali pribijamo z žeblji, ker bi s tem prebili hidroizolacijski sloj!

Za boljšo drenažo okoli objekta lahko uporabimo posebne toplotno izolacijske plošče z drenažnim slojem. Odtočni žlebovi na plošči omogočajo odtekanje vode, poseben kaširan geotekstil pa poskrbi za filtracijo in preprečuje, da bi se žlebovi zapolnili z muljem, ki ga voda nosi s seboj.

Pred zasutjem izolacijo zaščitimo z zaščitno mrežo, filcem ali podobnim materialom, da preprečimo poškodbe zaradi udarcev kamnin pri zasutju. Na trgu obstajajo tudi materiali, ki so posebej namenjeni za zaščito izolacije. Takšne so, na primer, posebne gumbaste ali bradavičaste membrane iz polietilena visoke gostote. Zaradi svoje sestave in oblike so zelo odporne na udarce, nateg, pritisk in agresivne snovi v vlažni zemlji. Veliko jih uporabljajo pri zaščiti hidroizolacije večjih zgradb, pri individualni gradnji še manj, vendar vedno več, ker odlično rešujejo problem. Dobimo jo v trakovih, polaganje pa je hitro in preprosto. Robni spoj je izveden mehansko, lahko pa je ojačan z lepilom, kar zagotavlja vodotesnost spoja.

Zasipamo previdno, da bi izolacija pretrpela čim manj škode zaradi udarcev.

Pri zasutju je treba poskrbeti za drenažo, da voda ob stenah ne bo zastajala in bo lahko prosto odtekala. Za to najbolje poskrbimo, če najmanj dvajset centimetrov debelo plast zasutja tik ob steni nasujemo z grobim materialom (prod, gramoz, večji kamni ipd.), ki omogoča vodi prost pretok. Voda bo na tej plasti lahko neovirano pronicala navzdol in se ne bo zadrževala ob steni. Vodo, ki v drenažni plasti pronica navdol, ujamemo v drenažno cev in jo speljemo stran od objekta.