Zakaj tako

V zadnjih letih so se kot gobe po dežju razpasle fasade različnih kričečih barv, ki v okolici izstopajo in si jo podrejajo. Bolj ali manj vse delujejo moteče, razen morda nekaterih z izbrano kombinacijo barve in drugih prvinskih materialov, na primer lesa, kamna in stekla.

 

Tradicija

fasada rdečaSlovenija še nikoli ni bila tako pisana, kot je zdaj. Tradicionalne barve fasad so bile v večini bele in v blagih odtenkih zemeljskih barv (oker, rjava, sivorjava ipd.). To velja predvsem za podeželje in predmestja, medtem ko so v mestnih središčih nekatere fasade izstopale tudi že prej. Umirjene barve fasad so se skladale z zelenim okoljem, z dovolj sonca, modrega neba in našim temperamentom.

Tradicija drugje je lahko drugačna. V visokosevernih pokrajinah, kjer imajo sonca in modrega neba le za vzorec ter bolj ali manj živijo v sivini neba in belini pokrajine, kričeče pobarvane fasade vnašajo vsaj nekaj barv v njihovo okolje in življenja. Proti jugu, kjer je sonca še već kot pri nas, na primer v Grčiji, pa so skoraj vse fasade bele.

Zagovorniki sprememb trdijo, da tradicija pomeni vztrajanje na doseženem stanju in zavračanje napredka. To je res, vendar zagovorniki tradicije menijo, da tradicionalne rešitve ne nastanejo čez noč, pač pa so izraz večstoletnih izkušenj, modrosti naših prednikov in okoliščin, torej jih je pametno upoštevati. Prava pot je nekje vmes. Če bi upoštevali tradicijo, bi še vedno gradili samo iz lesa, ilovice, slame in kamna (k čemur pa se zavedni eko-graditelji tudi vračajo). Ne bi bilo sodobnih gradbenih tehnik in arhitekturnih rešitev. Arhitektura in gradbeništvo torej sprejemata novosti. Prav pa bi bilo, da jih vendarle vpeljujeta z razumno mero estetike, dobrega okusa in s kolikor je mogoče upoštevanja tradicije. Slednje še posebej velja za gradbena podjetja, ki gradijo stanovanjske zgradbe za trg.

Zakaj

močno oranžnaPsihologi pravijo, da so barvite fasade posledica družbenih sprememb. Več je svobode, globalizacija, internet in televizija prinašajo močne vplive drugih kultur, hkrati pa nastaja nek družbeni red, v katerem se je treba dobesedno boriti za svoj obstoj. Ljudje postajamo bolj agresivni, manj se oziramo na druge in tako je marsikomu prav vseeno, kako fasada njegove hiše vpliva na okolico. Bolj ko je agresivna, bolje je. Lastnik bolj izstopa in se dviguje nad sosesko. Redkeje je ogabna barva fasade posledica lastnikovega pomanjkanja smisla za estetiko, a tudi to se zgodi.

Pri tem prostorski akti zaostajajo, prav tako vse ustrezne službe. Tudi če je za novogradnjo določeno, kakšna naj bo fasada, tega po končani gradnji nihče ne preveri. Zdi se, da je problem preveč barvitih fasad vse nekoliko presenetil.

Vendar novogradnje sploh niso preveč problematične. Največ nezaželeno barvitih fasad namreč nastaja pri obnovi starih hiš, ko se lastniki odločijo za izolacijo prej neizoliranih objektov in hkrati obnovijo fasado. Ta dela spadajo med vzdrževalna dela ali investicijsko-vzdrževalna, za katera ni potrebno gradbeno dovoljenje. Torej nihče nima nadzora, kdaj, s čim in kako bo nek posameznik spremenil fasado svoje hiše. Čeprav vzdrževalna dela v bistvu pomenijo vzdrževanje obstoječega stanja, torej tudi barve fasade, kakršna je bila pred vzdrževalnim posegom, se vsi na to požvižgajo, nadzora pa ni.

Proizvajalci fasadnih barv pravijo, da samo ustrežejo kupcem, sicer bi šli barve iskat drugam. V splošnem pa priporočajo umirjene barvne kombinacije. Vendar če nekdo želi ekstremno noro barvo, mu izdelajo tudi takšno.

Rešitve

Rešitve je treba poiskati hitro, sicer bodo naše predmestne ulice in tudi vaške idile norele od barvitih fasad, stanje pa bo težko popraviti za nazaj.

Prva rešitev, ki je vse bolj opazna, je izobraževanje in prepričevanje investitorjev, naj se vendar odločajo za bolj umirjene barve fasad. Tematiko so začeli obravnavati različni mediji in opozarjati nanjo. Ta rešitev je na prvi pogled najbolj simpatična, ker ničesar ne prepoveduje, ampak najbrž ne bo dovolj. Morda bi moral nekakšen pravilnik v okviru prostorskih aktov omejiti barve fasad na kakšnih 100 ali nekaj več odtenkov, pri čemer bi vsi premočni odtenki izpadli. To je sicer nezaželen omejitveni ukrep, ki pa bi lahko omejil problem. Rešitev je še nekaj.

 

zelena fasada

Za konec

Govorimo o problemu? Da. Če se sosedova fasada praktično čez noč spremeni od prej bele v kričeče oranžno, načenja tudi naš notranji mir. Pogledi se ne spočijejo več v zelenilu vrta, ker sosedova fasada preveč kriči. Če se v ulici spremeni prva hiša v temno modri stvor, naslednja v oranžnega, in spet naslednja v vijoličnega ali živo zelenega, je podrta vsa barvna harmonija naselja. Nihče si v svoji dnevni sobi ne bo privoščil živo oranžne sedežne garniture, temno zelenih sten in vijoličnih omar. Stremimo k barvni usklajenosti prostora, v katerem živimo. To isto bi moralo veljati tudi za zunanji prostor.

V reviji Gradim smo že pred leti, ko so se pojavile prve pretirano močno obarvane fasade, opozorili, da bodo takšne smernice povzročile kaos v barvni podobi prostora. Pri tem sploh ne navijamo za bele fasade. Fasade so lahko barvite, ampak v nekih prijetnih, pastelnih in umirjenih tonih, ki ne delajo sile okolici.

Preden se odločite za barvo fasade svojega doma, vsaj premislite o napisanem.

Suhomontažna gradnja Prostor in barve Stanovanje v mansardi