Ekologija in vrt

Vir: GRADIM št. 17

Besedilo: Jožica Golob-Klančič, univ.dipl.ing.hort. Foto: Mojca Rehar Klančič, univ dipl. ing agr.

Z IZBIRO RASTLIN ZA SVOJ VRT SE LAHKO OBNAŠAMO NARAVI PRIJAZNO ALI PA TUDI NE

Ob zaključku gradnje je na vrsti urejanje zelenih površin. Pri javnih zgradbah so načrti zunanje ureditve in zasaditve največkrat že sestavni del projektne dokumentacije. Pri zasebnih stanovanjskih zgradbah pa je načrtovanje vrta večinoma bolj nesistematično. Le redki lastniki vrta se dela lotijo s temeljitim premislekom ali celo ureditvenim načrtom že na začetku.

Žal vse prevečkrat pozabljamo na potrebo po varovanju narave in na skrb za trajnostni razvoj okolja. Tako je med profesionalnimi načrtovalci in urejevalci vrtov ter javnega zelenja, kot tudi med tistimi, ki se tega dela lotevajo za lastne potrebe. Če izhajamo iz dejstva, da je vrt oblikovani del narave že skozi vso človeško zgodovino, moramo tudi upoštevati, da je vrt od nekdaj ogledalo človekove zavesti o pomenu in vlogi narave in rastlin v človekovem življenju.

Kombinacija slovenskih avtohtonih in vrtnarsko vzgojenih čebulnic uspeva na vrtu brez vsakršne kemije.

Že od nekdaj si je človek hotel naravo podrediti in skozi tehnološki napredek se je ta želja samo potencirala. Nazadnje, ko jo je s svojimi posegi že temeljito ogrozil, je ugotovil, da je pri tem neuspešen. Zdaj vemo, da naš planet lahko ohranimo le s skrbjo za trajnostni razvoj na vseh področjih človekovega delovanja. Pri tem imajo rastline zelo pomembno vlogo. In tudi vsaka javna zelenica in vsak vrt ob tem šteje. Zato je zelo pomembno, kakšne rastline sadimo vanje, kako so bile sadike vzgojene, koliko obremenjujemo okolje z njihovo vzgojo in transportom in kakšno obremenitev okolja bo pomenila njihova nega v toku njihovega življenja.

Rastline iz daljnih dežel

Do pred nekaj desetletji smo v vrtove sadili večinoma sadike rastlin, ki so bile vzgojene v bližnji okolici. Le redki so si privoščili sadike iz daljnih krajev. Prizadevni vrtnarji pa so se trudili gojiti tudi sadike eksotičnih rastlin, ki so se izkazale kot primerne v novem okolju. S tem so prispevali k razvoju vrtne kulture in širjenju znanj o naravnih bogastvih tujih dežel.

Vrtni nasad trajnic ob zelo enostavni negi lahko prav učinkovito poskrbi za barvitost skozi večji del leta.

Potem smo se potrošniško pokvarili in vse domače začeli podcenjevati, vključno s sadikami rastlin. Razvila so se prometna sredstva in prevoz se je pocenil. Začeli so nastajati svetovni trgovci z rastlinami in zdaj so ti največkrat v obliki multinacionalk razširjeni po vsem svetu. Vodilni med njimi so Nizozemci, ki le še manjši del rastlin, ki jih prodajo, vzgojijo doma. Večinoma prodajajo rastline, ki jih zanje vzgojijo drugi gojitelji po vsem svetu. Na podoben način je organizirano gojenje, transport in prodaja rastlin tudi drugje. Tako se je svet globaliziral tudi na področju okrasnih rastlin in kar zdaj kupujemo po velikih vrtnih centrih in cvetličarnah, prihaja največkrat iz oddaljenih krajev.

Zlasti rezano cvetje velikokrat prevažajo s hladilniki in letali z nekega konca sveta na drugega, saj je teža majhna, pokvarljivost pa velika. Tako nam tu in tam uspe izvedeti, da je, na primer, listje neke praproti v naše cvetličarne prispelo iz Kostarike, nekateri eksotični cvetovi iz Južne Afrike, nekaj drugega iz Izraela ali Nizozemske.

Marsikdaj okrasne rastline prodajajo le pod trgovskimi imeni, prava sortna imena teh rastlin in celo kraj gojenja pa so poslovna skrivnost. V nekaterih delih sveta multinacionalke izkoriščajo naravne edafske in klimatske danosti ter poceni delovno silo tudi z nepravično trgovino in na račun uničevanja okolja, drugje si pomagajo z rastlinjaki in moderno tehnologijo, ki je vezana na veliko rabo energije in uporabo različne kemije. Pomembni so le finančni učinki, uničevanje narave ne šteje.

Nekatere Evropske države posvečajo veliko pozornosti preizkušanju rastlinskih vrst in sort glede odpornosti na rastlinske bolezni in klimatske pogoje. Posnetek je nastal v učnem nasadu visoke vrtnarske šole v Fresingu, ki se trudi za naravi prijazno vrtnarjenje.

Sadike drevnin in trajnic, ki so gojene v loncih, morajo za daljši transport biti čim lažje, zato jih ne gojijo v zemlji, pač pa v šotnici in poskrbeti je treba za njihovo čim hitrejšo rast in zdravje s kemikalijami.

Masovno gojenje za seboj potegne večjo obolevnost rastlin in močnejši razvoj njihovih škodljivcev, zato pa tudi širjenje vedno novih bolezni in škodljivcev na vedno nova območja, kamor te rastline potujejo. Lepe tuje rastline nam tako skoraj vsako leto prinesejo kakšno novo bolezen ali škodljivca, če zanemarimo vse druge slabe strani globaliziranih transportov. V zadnjih letih smo tako v Slovenijo zanesli hrušev ožig, ki ga gostijo tudi mnoge okrasne drevnine, pa nevarno bolezen pušpana, kostanjevo šiškarico, ki grozi tako gozdnemu kostanju kot tudi cepljenemu maronu in še marsikatero neobvladljivo nadlogo.

Globalizacijo v trgovini z rastlinami tako že zdaj drago plačujemo, perspektiva pa je samo še bolj črna.

Kemija v službi lepote rastlin

Brezhibno rezano cvetje, lončnice, balkonske rastline pa tudi olesenele rastline in trajnice, ki jih velikokrat lahko kupimo v cvetličarnah in vrtnih centrih, so bile vzgojene z modernimi tehnologijami in ob strogem varstvu pred boleznimi in škodljivci. Zato marsikdaj vsebujejo toliko strupov, da ko odmrejo, niso primerne niti za na kompost.

Vedno bolj se zavedamo škodljivosti za okolje nevarne kemične zaščite rastlin. Z globalno regulativo omejujemo njihovo nenadzorovano rabo, zlasti v  Evropi in tudi pri nas. V rastlinjakih je vedno pogostejša zahteva zakonodajalcev po zaprtem sistemu, v katerem se odpadne vode ne smejo več stekati v podtalnico. Vendar je za te ukrepe že skoraj prepozno, saj je podtalnica v vrtnarsko razvitih deželah Evrope že krepko onesnažena. Nevarna zaščitna sredstva lahko kupujemo le še s potrdilom, da znamo z njimi ravnati. Varujemo čebele na razne načine in sebe z zaščitnimi rokavicami, maskami in drugimi pripomočki. Kljub temu pa v svetovnem merilu še vedno vzgojimo zelo veliko okrasnih rastlin na način, ki ni naravi niti malo prijazen. Prednost pač dajemo njihovemu brezhibnemu videzu, čim hitrejši rasti in izjemno bogatemu cvetenju, odpornosti na tegobe transporta na velike razdalje in s tem v zvezi konkurenčnosti na trgu.

Kaj lahko stori vsak izmed nas

Le kupec, ki se zaveda pomena zdravega okolja, bo morda počasi spremenil gibanja na svetovnem trgu. Pri tem je vsak kamenček (beri: vsak kupec) pomemben. Kot smo pri nakupu hrane, zlasti sadja in zelenjave, vedno bolj zahtevni in iščemo hrano brez škodljivih kemikalij, po možnosti vzgojeno v naši bližnji okolici, tudi pri nakupu okrasnih rastlin že iščemo in dajemo prednost tistim, ki so bile vzgojene čim bolj naravno, energetsko čim manj potratno in niso prispevale k onesnaženju našega planeta, poleg tega pa so prilagojene našemu okolju.

Pri vrtnih rastlinah, ki bodo rasle v našem neposrednem bivalnem okolju, bi morali kriteriji kupca biti posebno strogi, saj bi od njih morali  pričakovati, da bodo za rast in dobro uspevanje skozi vso življenjsko dobo potrebovale le dobro vrtno prst, morda občasno zalivanje in tu in tam kak gojitveni ukrep, ki ni vezan na strupeno kemijo.

V naši naravi raste veliko zelo lepih rastlin, ki jih ni nikoli nihče škropil s strupi. Zakaj ne bi mogle takšne rasti tudi po naših parkih in vrtovih? Le spoznati moramo, katere to zmorejo — tako rastline iz narave kot tudi mnoge druge, ki so jih z žlahtnjenjem vzgojili vrtnarji, jih poiskali, prav poskrbeti zanje in jim brez strupene kemije pomagali, da bodo skupaj z nami skrbele za lepo in čisto okolje.

V Sloveniji vzgojene okrasne rastline

Radi imamo domačo hrano in domače pridelke. Vedno bolj se zavedamo, da je domače najboljše. Pa je tako tudi pri okrasnih rastlinah? Smo že zaznali razliko med cenenimi slabimi sadikami in morda nekoliko dražjimi in kakovostnejšimi domačimi?

V Sloveniji zelo malo okrasnih rastlin vzgojimo sami. Le še kakšnih pet odstotkov v Sloveniji prodanih rastlin je bilo v Sloveniji tudi vzgojenih. Podatek je zaskrbljujoč, če se nad njim zamislimo in se posledic zavedamo. Vedno bolj postajamo odvisni in ranljivi, smo pa v veliki meri tudi sami krivi, da je tako, saj nekritično posegamo po vsem, kar je tuje, in domačega ne cenimo dovolj.

Tudi takšen šopek rezanega cvetja lahko vzgojimo na domačem vrtu brez kemije in visoke tehnologije.

Rezanega cvetja v cvetličarnah je iz slovenske vzgoje le še za vzorec. Prav tako sobnih lončnic. Veliko je vrtnih centrov, ki prodajajo vse za vrtove od zemlje do sadik; skoraj vse je prispelo k nam iz drugih držav. Najdejo se tudi zelo poceni rastline, zlasti ko so razprodaje, ki ponujajo le še na pol žive rastline, ki bi v trgovinah kmalu propadle. Sicer pa smo se že navadili, da pač kupujemo večkrat, ker nam veliko rastlin propade, tudi tistih, ki bi po vsej logiki morale preživeti, če ne bi bile že z vzgojo pomehkužene in poškodovane z dolgim transportom.

Drevesnic, ki bi gojile v Sloveniji preizkušene olesenele rastline, imamo le še za vzorec. V prejšnjih časih smo jih imeli kar precej, res da v družbenem sektorju, vendar so bile solidne in njihovo delo je bilo strokovno. Zdaj so vse že propadle ali vsaj opustile drevesničarstvo. Nekoliko se je okrepil zasebni sektor, vendar ne dosega nekdanje slovenske drevesničarske proizvodnje. Prav gotovo pa domače drevesnice prodajajo sadike, ki so prilagojene našim rastnim razmeram, in ob sadiki ponudijo tudi strokoven nasvet.

Na področju gojenja trajnic je zelo podobno. Le redki so, ki se trudijo z lastno vzgojo, pa še ti večinoma kupijo od multinacionalk vsaj mlade rastline. Od semena ali matične rastline do sadike za prodajo je v Sloveniji na naravi prijazen način vzgojenih trajnic le še zelo majhen del vseh prodanih. So pa prav te gotovo najbolj trpežne in bodo zahtevale najmanj nege, zlasti pa ne kemije, ki bi onesnaževala okolje. In njihovi gojitelji skupaj s sadikami ponudijo tudi veliko strokovnega znanja, ki je pomembno za pravilno izbiro primerne rastline za vsak prostor.

Zelo počasi slovenski kupci začenjajo ceniti v Sloveniji vzgojene okrasne rastline, ker imajo z njimi dobre izkušnje sami ali pa njihovi znanci in prijatelji. Nekateri tudi zato, ker spoštujejo domače delo in znanje, pa še h globalnemu ohranjanju narave bi radi prispevali.