Dimnik

Vir: GRADIM, Tatjana Pleško, mag.gradb

Toploto v glavnem pridobivamo z izgorevanjem trdih, tekočih ali plinastih goriv. Dim je neprijetna posledica zgorevanja. S spreminjanjem načina ogrevanja in zgorevalnih naprav se je skozi zgodovino spreminjal način odvajanja dimnih plinov — dimnik. Od kurišč brez pravega organiziranega odvoda dimnih plinov (odprta ognjišča, črne kuhinje), prek različnih vrst zidanih dimnikov do sodobnih odvodnikov dimnih plinov, katerih naloga je poleg odvoda dimnih plinov tudi zagotavljanje optimalnih pogojev za delo kurilni napravi (vlek).

Sodobno ogrevanje

Zaradi varčevanja energije (stroški) in čimmanjše emisije škodljivih snovi v okolje zahtevamo od sodobnih kotlov (ogrevalnih naprav - peči), da imajo dobre izkoristke; tako pri izgorevanju kot pri ohranjanju čimvečjega dela ustvarjene toplote v prostoru. Metode povečevanja izkoristka zgorevanja povzročijo večjo vsebnost vlage v dimnih plinih. Odvzem večjega dela ustvarjene toplote za ogrevanje prostorov povzroči, da ima dimnik na razpolago ustrezno manj toplote, da bi se ogrel na temperaturo, ki še zagotavlja vlek. Vgrajena avtomatika pa poskrbi za dodatno varčevanje (in hladnost dimnih plinov) z vklapljanjem ogrevalne naprave po dejanski potrebi v prostoru.

Značilnosti sodobnih kotlov so torej nižja temperatura dimnih plinov, večja vsebnost vlage v dimnih plinih in neprestano vklapljanje in izklapljanje.

Posledica gornjih treh dejstev je, da se stari ali novi dimniki z veliko maso dimne tuljave (opeka, šamot) ne morejo segreti na potrebno delovno temperaturo v kratkem času, ko je peč aktivna. Vlaga iz dimnih plinov na stenah hladnega dimnika kondenzira in s časom uniči notranjost takšnega dimnika. Kmalu se pojavijo črni madeži, neprijeten vonj in kar je najhuje: draga sanacija tako “pridobljenih” nevšečnosti.

Ugotovitev torej je: Pogojem obratovanja, ki jih zahteva sodobna nizkotemperaturna kurilna naprava, stara zasnova izdelave dimnika ne ustreza niti po preseku, niti po odpornosti na vlago, niti po potrebnem vleku, kar lahko v mejnih primerih vodi tudi do zastrupitev.

.

Dimovodna tuljava iz nerjaveče pločevine

Dimniki morajo biti narejeni tako, da se čimhitreje segrejejo na delovno temperaturo. S tem je hitro zagotovljen dober vlek tudi, ko gorilnik večkrat ugasne ali deluje z zmanjšano močjo. Seveda pa morajo biti dimniki odporni tudi na vlago. Hitro segrevanje dosežemo tako, da namesto masivnih zidanih ali šamotnih dimnih tuljav, ki potrebujejo veliko toplote že zato, da se same ogrejejo na delovno temperaturo, uporabljamo dimne tuljave, ki imajo čimmanjšo maso. Trenutno so po ceni in po času izvedbe najprimernejše tankostenske (0,5 - 0,6 mm) dimovodne tuljave iz kislinsko odpornega nerjavečega jekla, ki pa mora biti ustrezne kakovosti. Zaradi povečane vsebnosti vlage namreč dimni plini sodobnih kotlov kondenzirajo tudi, ko so že ogreti na normalno delovno temperaturo.

Zanimiva izvedba, primerna za vse vrste kuriv in kotlov, je dimna tuljava iz keramike. Keramika je odporna tako na kondenz, kisline, kot na visoke temperature. Na žalost pa jo lahko uporabimo le pri novogradnjah.

Pri nekaterih izvedbah šamotnih tuljav se s tanjšanjem stene in obdelavo notranjega dela tuljave sicer močno približamo zahtevam sodobnih kotlov, vendar masi kovinske in šamotne izvedbe dimniške tuljave (in s tem čas segrevanja in količina kondenza) ostajata neprimerljivi.

Pozorni moramo biti tudi na način izdelave tuljav in drugih sestavnih delov dimnika. Kovinske tuljave morajo biti vzdolžno varjene v zaščitni atmosferi (ohranjanje strukture materiala); netanje, točkovno varjenje, vijačenje ali t.i. “kleparski spoj” niso dopustni.

Sestavni deli, kot npr. priključek za peč, naj bo izdelan iz enega kosa materiala (globoki vlek) in ne na katerega prej omenjenih načinov. Obvezni sestavni deli dimnika so tudi lonček za odvod kondenza, kontrolna vratica, element za diletacijo (gibanje dimnika pri segrevanju in ohlajanju) itd.

Vsi ti sestavni deli morajo biti izdelani tako, da se med seboj “plinotesno” in “vodotesno” spajajo (nasadno-vsadni del) brez vijačenja, kovičenja ali varjenja.

Skratka, ni vsak kovinski dimnik že samo zaradi dejstva, da je kovinski, tudi sodoben dimnik, primeren za kurilne naprave sedanje generacije.

Sanacija starega dimnika — povrtavanje dimne tuljave (desna), da bo primerna za vložek iz nerjaveče pločevine.

Modro je razmišljati o kovinski tuljavi že v trenutku, ko gradimo nov dimnik, namenjen sodobni kurilni napravi, ali pri menjavi stare kurilne naprave z novo (večji izkoristek), pa naj gre za kotel na kurilno olje ali plin. Tako se izognemo podvajanju stroškov in umazaniji v hiši ali stanovanju.

Ali lahko tuljave vgradite sami

Načelno in tudi v praksi je vgradnja kovinske tuljave preprosto opravilo. Ne zahteva posebnih orodij, razen če je treba dimovodno tuljavo povrtati. Delu je lahko kos vsak domači mojster s povprečno opremljeno hišno delavnico.

Toda POZOR: Vsaka vrsta kuriva in kurišča zahteva drugačno izvedbo. Izkušnje in praksa tu pomenita ravno toliko kot teorija in zakonski predpisi. Poleg tega je za pravilno delovanje sodobne kurilne naprave nujen izračun potrebnega preseka nove tuljave, to pomeni prilagoditev premera tuljave na novo ogrevalno napravo glede na nekaj parametrov. Glavni so :

• moč kurilne naprave,
• vrsta kurilne naprave,
• višina, oblika in izvedba dimnika,
• dolžina, oblika in izvedba dimovoda (del med pečjo in dimnikom),
• vrsta goriva

Tem izračunom pa žal domači mojster ni več kos.

V izogib nejevolji in nepotrebnim stroškom pred obiskom trgovine toplo priporočam posvet s strokovnjakom. Zahtevajte vsaj izračun potrebnega preseka, ki bo vseboval tlačno in temperaturno kontrolo ter kontrolo najmanjše hitrosti dimnih plinov in največje višine dimnika.

Daleč najbolje pa je naročiti projekt za dimnik, ki bo vseboval poleg izračuna še ukrepe, potrebne za požarno in sanitarno varnost, ter izvedbo, ki bo omogočala opravljanje dimnikarske službe.