Izolacija podstrešja
Za toplotno izolacijo strehe je bistvenega pomena, ali je podstrešje bivalno. Če v prostoru pod streho ne bivamo, v njem ne potrebujemo ustrezne klime in izolacija strehe ni potrebna, pač pa moramo izolirati tla podstrešnega prostora. Izolacija tal je občutno cenejša od izolacije cele strehe. Najhitreje opravimo izolacijo tako, da na tla podstrehe preprosto položimo 20 do 25 centimetrov izolacijskega materiala. Priporočamo, da je material negorljiv. Tal ne izoliramo zaradi klime v podstrešnem prostoru, pač pa zato, da prek stropa zgornjega nadstropja ne bo uhajala toplota.
Če podstrešni prostor uporabljamo za shranjevanje različnih stvari in ga zato občasno obiščemo, moramo premisliti o pohodnosti izolacijske plasti. Večina izolacijskih materialov namreč ni odporna na pritiske, ki nastajajo pri hoji, in se zato lomi ali kako drugače propada, vrednost izolacije pa pada po vsakokratni hoji po njej. Če po podstrešju večkrat hodimo, je treba izbrati pohodne izolacijske materiale, primerne za izolacijo tal, jih zaliti s plavajočim estrihom ali čeznje položiti pohodne plošče vsaj tam, kjer bomo hodili. Za podstrešne prostore je najbolj primeren suhi estrih.
Vedeti je treba, da s takšnim načinom izolacije stropa proti podstrehi v prostoru pod podstreho pridobimo ugodnejšo klimo. Prostor je toplejši in prijetnejši, potrebna energija za ogrevanje manjša. Sam podstrešni prostor pa nič ne pridobi, v njem vladajo podobne temperaturne razmere kot zunaj.

Izolacija bivalnega podstrešja
Povsem drugačen in bolj poglobljen pristop zahteva izolacija strehe, če imamo podstrešni mansardni prostor namen uporabljati kot stanovanjski prostor. V ta namen moramo zagotoviti ustrezno klimo za prijetno bivanje, torej temperaturo okoli 20°C in relativno zračno vlago nekje v obsegu od 40 do 60 odstotkov. To pa so precej visoke zahteve, če poznamo razmere tik pod streho.
Streha je ogromna nagnjena površina, na katero velik del dneva sončni žarki padajo skoraj pod pravim kotom, posebej še na del strehe, ki je obrnjen proti jugu.  V vročih poletnih dneh lahko temperatura tik pod strešniki preseže 80 °C, še posebej če so strešniki temno obarvani. V najbolj kritičnih poletnih dneh je temperaturna razlika med primarno in sekundarno stranjo izolacije kar 50 do 60 °C. Pozimi temperaturne razlike niso tako izjemne, v naših podnebnih razmerah največ 30 do 40 °C, v povprečju pa okoli 20 °C. Izolacijo strehe zato načrtujemo za poletne razmere in njeno vrednost tudi najbolj občutimo poleti, ko preprečuje prekomerno segrevanje stanovanja pod streho.

Potrebna debelina izolacijske plasti je bistveno večja od debeline izolacijske plasti, ki smo jo uporabili na zunanjih zidovih. Vedeti je treba, da že sam zunanji opečnati zid nekaj pripomore k nižji toplotni prehodnosti, na strehi pa takšnega zidu ni. Strešniki so zaradi majhne debeline slabi toplotni izolatorji, kovinski strešniki pa celo dobri toplotni prevodniki, poleg tega so tudi temperaturne razmere bolj ekstremne. Zato strokovnjaki priporočajo  izolacijo v debelini od 25 do 30 centimetrov.
Tolikšne debeline izolacije ne moremo preprosto spraviti med škarnike ali špirovce, ker so, vsaj v enodružinskih hišah, premalo debeli. Njihova debelina je nekje od 15 do največ 20 centimetrov. Zato izolacijo spravimo med škarnike in pod njih, če je možno. Pri zelo nizkem prostoru nam namreč lahko pride prav vsak centimeter stojne višine. Obstaja tudi možnost, da špirovce na zunanji strani povišamo z dodatnimi trami in tako pridobimo dovolj prostora za vgraditev izolacije. Toda ta rešitev zahteva predelavo cele strešne konstrukcije vključno z zaključnimi obrobami. Na našem trgu se je pojavila še neka rešitev. Nad škarnike lahko položimo izolacijske plošče v tako trdni obliki, da so pohodne in prek njih lahko neposredno pritrdimo letve, ki nosijo strešnike.

V vsakem primeru se s prej opisanimi težavami srečujemo, kadar načrtujemo prenovo že obstoječega podstrešja, ki ni bilo grajeno z mislijo, da bodo lastniki v tem prostoru kdaj živeli. Pri novogradnji, če se odločimo za bivalno podstrešje, že projekt določa način izoliranja in vse druge potankosti pri izvedbi.
Prav je, da pri pripravi podstrešja za bivanje ne pozabimo na paroprepustnost prostora. Moderni materiali za izolacijo strehe omogočajo prepustnost za vodno izparino, s čimer je prostor bolj prijeten za bivanje, kot če bi bil neprodušno zaprt. Vodna izparina tudi v tem primeru, podobno kot čez zunanji zid, prehaja prek plasti strešne izolacije navzven in se izgublja v ozračju. Toda za to moramo poskrbeti s pravilno izbiro materialov tako, da prepustnost materialov za vodno paro narašča od znotraj navzven. Vsaka napaka se lahko maščuje z zastajanjem vodne pare, kondenzacijo in propadom izolacijskega sloja. Zato načrtovanje paroprepustne strešne izolacije praviloma zaupamo strokovnjakom, izvedbo pa samo uveljavljenemu podjetju z ustreznimi certifikati in izkušnjami. Kljub temu priporočilu si poglejmo, kako je v prerezu videti dobra paroprepustna izolacija strehe. Plasti si oglejmo z notranje strani navzven v smeri potovanja vodne izparine:

• Z notranje strani najprej naletimo na stensko/stropno oblogo, ki je lahko lesena ali iz mavčnokartonskih plošč. Tik pod njo je nosilna konstrukcija, ki jo nosi.
• Sledi parna ovira. To je sodobna folija iz umetnega materiala, ki ima sposobnost, da deloma zadržuje vodno izparino, a njenega vdora v naslednji, izolacijski sloj ne preprečuje. Njena naloga je v izolacijski sloj spustiti ravno toliko vodne pare, kolikor jo lahko prehaja prek izolacije navzven in izpari v ozračju. Zato je izbira parne ovire odvisna od paroprepustnosti in debeline izolacije. Parno oviro je treba položiti zelo natančno in s posebnimi lepilnimi trakovi zatesniti vsa stična mesta in mesta, kjer zaradi inštalacij folijo predremo. Ena sama napaka lahko pokvari ves trud, zato je zatesnitev parne ovire med najbolj kritičnimi točkami pri paroprepustni izvedbi strešne izolacije!
• Za parno oviro sledi izolacija debeline od 25 do 30 centimetrov. Lahko je v razsutem stanju, v obliki plošč ali zvitkov.
• Na zunanji strani je prek izolacije položena paroprepustna folija, ki vodni izparini iz izolacijskega sloja pušča prosto pot. Tudi ta folija spada med sodobnejše pridobitve gradbene fizike in opravlja še vsaj dve nalogi: ščiti izolacijo pred zamakanjem pri okvari strešne kritine in pred vetrom, torej ima tudi vlogo sekundarne kritine in vetrne zapore. Prava izbira parne ovire pred izolacijo in paroprepustne folije za njo glede na debelino in paroprepustnost izolacije je glavni ključ za uspeh. Deskanje strehe, razen če ga ne zahteva tip strešne kritine, ni potrebno!
• Nad paroprepustno folijo sledi najprej vzdolžno letvanje in nato še prečno letvanje, ki drži strešno kritino. Na ta način med strešniki in izolacijo pridobimo nekaj centimetrov prostega prostora, v katerem moramo z odprtinami na kapu in pri slemenu strehe zagotoviti ustrezen pretok zraka. V tem zračnem sloju izpari vlaga, hkrati pa je dodaten sloj, ki ločuje poleti izredno vroče strešnike in izolacijo.