|
|
|
|
| Domov / Vsebina / Članki / Gradnja in gradiva |
| Les |
Do koder sežejo pisni viri, spomin in arheološka dediščina, smo les uporabljali tudi v gradbene namene. Z nostalgijo se spominjamo lesenih hiš in z lesom grajenih pritiklin. Nekdanjo veljavo mu poskušamo vrniti z lesenimi hišami, pri katerih poudarjamo zdravo bivalno okolje. Pa četudi se odločamo za klasično gradnjo z opeko, si brez lesa gradnje skorajda ni mogoče predstavljati.
Sečnja
Slovenci pojmujemo gozd kot nekaj samoumevnega, nekaj iz naše soseščine, kar je vedno tam bilo in bo. Večina se ne zaveda, koliko pomeni za okolje in koliko kot vir lesne mase. Na srečo lahko našo majhno državico prištevamo med evropske države, ki imajo sorazmerno veliko površine porasle z gozdom. Torej smo z gozdom razmeroma bogata evropska država. Po drugi strani pa moramo ugotoviti, da je velik del gozda na težko dostopnih strminah in ga je zato težko izrabljati.
Sečnja je glavni vir lesne mase tako za lesno predelovalno industrijo kot za gradbeništvo. Le v majhnem delu lahko računamo na uvoz in uporabo eksotičnih vrst lesa. Naši predniki so natanko vedeli, kdaj je treba sekati, da bo les zdrav in bo kljuboval vremenskim vplivom. Še danes najdemo vrsto lesenih zgradb, ki brez sodobnih kemičnih zaščitnih sredstev stojijo že stoletje ali dlje. Se je staro znanje izgubilo? Se ni, še vedno se ohranja, toda sodobna ekonomika preprosto ne omogoča sečnje samo v določenem obdobju.
Prvo in najpomembnejše pravilo je, da sekamo pozno jeseni, pozimi ali zgodaj spomladi, ko je les v mirovanju in se po njem ne pretakajo življenjski sokovi. Listavce sekamo jeseni in pozimi, ko je listje odpadlo, ali zgodaj spomladi pred novim brstenjem. Žal sneg mnoge gozdne predele pozimi naredi povsem nedostopne, tako da je sečnja v tem času nemogoča. Po drugi strani mora tudi podjetje, ki upravlja z gozdom, enakomerno porazdeliti svoje kapacitete skozi celo leto. Zato je sečnja skozi celo leto bolj ali manj enakomerna. Vsak obiskovalec gozda se lahko o tem prepriča kar na mestu samem.
 Les spomladi posekanih dreves je najslabši. Takrat je v njem največ soka, zato se najdlje suši, se zvija in krivi. Najbolj ga napadajo lesni črvi in različne bolezni. Kolikor je mogoče, je treba skrajšati čas od sečnje do predelave lesa na žagi in čimprej odpeljati posekano drevje iz gozda.
Pomembna je tudi starost drevesa. Les premladih dreves je še redek, premehak in poln soka, neodporen proti različnim boleznim. Les prestarih dreves pa je po drugi strani izgubil svoje najboljše lastnosti. Zavedati se je treba, da sekamo drevesa, ki so jih sadili naši pradedje, in sadimo drevesa, ki jih bodo sekali naši pravnuki. Tudi zato je gospodarjenje z gozdom tako zelo pomembno.
Spravilo
Les je po sečnji praktično neuporaben, če ni ustrezno obdelan in pripravljen za nadaljnjo uporabo. Hlodovino vzdolžno razrežejo na posebnih žagah, pri čemer se držijo ustreznih standardov za mere žaganega lesa. Razrez opravijo tako, da je izkoristek hlodovine kolikor je mogoče velik.
Pa tudi ko je les razžagan na ustrezne formate, še ni pripravljen za uporabo, ker vsebuje preveč vode. Treba ga je osušiti. Les sušijo v posebnih sušilnicah po umetni poti ali pa na zraku po naravni poti. Prvi način je hitrejši, vendar ima marsikdo raje naravno sušen les. Ker na samo žaganje kot uporabniki lesa praktično nimamo vpliva, pa tudi ne na sušenje v umetnih sušilnicah, si pobliže oglejmo sušenje na naraven način. Napotki, ki sledijo, so pomembni tudi za spravilo lesa. Kupljen les, če ga ne uporabimo takoj, je treba zložiti in zaščititi podobno skrbno kot pri sušenju.
Les mora biti med sušenjem dvignjen od tal. Za to pripravimo podnožje iz tramov, ki naj bodo vsaksebi od metra in pol do dveh metrov in dvignjeni na primernih podstavkih, 30 do 50 centimetrov visoko. Dobro je, če po tleh nasujemo gramoz, da voda ob dežju lahko ponikne in da se dežne kaplje ne odbijajo od tal v skladovnico.
Deske zlagamo na pripravljeno podnožje tako, da lahko zrak neovirano kroži okoli vsake deske. Zlagamo jih obrnjene z desno stranjo proti vrhu (desna stran je tista stran, ki je v deblu bližje sredini). Pred zlaganjem jih očistimo ostankov žaganja in drugih nečistoč, ki bi lahko pustile sledove na lesu. Predvsem pri hrastu, orehu in brestu je dobro, da deske iz enega hloda zložimo skupaj, da imamo kasneje pri uporabi les s podobno barvo in sestavo na enem mestu in ga ne iščemo po vsej skladovnici.
Naslednjo vrsto desk ločimo od prejšnje z ustreznimi letvami, ki jih postavimo prečno na deske. Uporabimo lahko letve kateregakoli lesa, razen lesa z veliko čreslovine (na primer hrasta), ker pušča barvne sledi. Letve zagotavljajo ustrezen razmik po višini med posameznimi vrstami desk. Razmik oz. debelina potrebnih letev je odvisna od debeline desk, ki jih zlagamo. Odmične letve naj bodo debele približno 80 % debeline desk. Letve naj na koncu desk še nekoliko štrlijo od roba.
Skladovnice ponavadi postavljamo zunaj, na prostem, zato jih je treba zaščititi proti dežju in sončni pripeki, kajti tudi izpostavljenost soncu lesu škodi. Ustrezna zaščita je poševna streha, katere kap naj sega še toliko čez rob skladovnice, da zaščiti tudi deske na robu. Občutljivejši les listavcev, ki rad poka (na primer hrast, jesen, bukev ...) je primerneje spraviti v notranji prostor.
Sušenje po naravnem postopku ne poteka preveč hitro. Znano pravilo pravi, da iglavci potrebujejo za vsaka dva centimetra debeline po eno leto sušenja, listavci pa po dve leti. Po tem pravilu se, na primer, petcentimetrski smrekov ploh suši približno dve leti in pol, hrastov pa pet let. Čas sušenja je odvisen od mnogih dejavnikov, na katere sami ne moremo vplivati (od zunanjih temperatur, vetra, zračne vlage, padavin ipd.), lahko pa sušenje pospešimo s prelaganjem skladovnice. Ker se spodnje deske v skladovnici sušijo hitreje kot zgornje, na pol leta skladovnico preložimo tako, da zgornje deske preložimo spodaj, spodnje pa na vrh.
Lastnosti lesa
Da bi znali les pravilno ceniti in ga tudi uporabljati, je prav, da se nekoliko bližje spoznamo z njim. Drevo raste tako, da se rastni vrh podaljšuje, pod njim pa se deblo debeli. Vsako leto nastane okrog debla nova plast lesa, skorja pa se hkrati razširja, poka, včasih olušči. Enoletnemu prirastku pravimo “branika” in v njej lahko razločimo kolobar hitrejšega spomladanskega prirastka in kasnejšega poletnega in jesenskega prirastka, ki nastaja počasneje. Če ima drevo dobre pogoje za rast, je letni prirastek večji in branike so širše. Les s širokimi branikami pri mizarjih ni posebno cenjen, zelo pa je lahko uporaben kot pomožni gradbeni les, ker je cenejši.
Ker drevo raste in se širi po svojem obodu, se tam pretaka največ življenjskih sokov. V sredini debla se celice spreminjajo in les postaja temnejši. Pojav je izrazitejši pri nekaterih vrstah lesa, kot na primer pri orehu, tisi, boru, češnji, macesnu ... Temnejšemu delu v sredini debla pravimo “jedro” ali “črnina” in tam je les najbolj kakovosten. Svetlejši pas, ki ga obdaja, imenujemo “beljava” in les je tam mehkejši in manj odporen.
Barva lesa se lahko tudi pri isti vrsti razlikuje med posameznimi drevesi, kar je odvisno od pogojev, pri katerih je posamezno drevo raslo. Barva se spreminja tudi s časom, mestom uporabe in obdelavo. Svetle vrste lesa, na primer smrekovina, jelovina, lipovina in javorovina, s časom porumenijo. Smrekovina in jelovina na prostem posivita, hrastovina potemni. Znano je, da lahko barvo lesa tudi umetno spremenimo. Vsaka zaščita s sredstvi za zatiranje lesnih škodljivcev, z laki ali lazurami povzroči, da je les videti temnejši. Z lazurami lahko dosežemo različne barvne odtenke.
Napake v lesu
Na drevo v času njegove rasti delujejo različni vplivi od mehanskih, temperaturnih, bolezenskih do različnih škodljivcev. Les le redkokaterega drevesa je zato v celoti povsem brezhiben. Pojavljajo se različne anomalije; nekatere samo v določenem delu debla, druge po vsem deblu; nekatere so manj moteče in je les kljub temu uporaben, nekatere pa niso sprejemljive in les lahko uporabimo samo za kurjavo.
Med zelo pogostimi napakami v rasti so razpoke. Žarkovne razpoke tečejo po starejšem, notranjem delu debla radialno navzven in nastajajo zaradi pomanjkanja življenjskih sokov. Če se pojavijo, so ponavadi bolj izrazite v spodnjem, debelejšem delu debla. Takšno deblo za uporabo v mizarstvu ali stavbarsvu ni primerno. Moteče so tudi jedrne razpoke, ki so nekoliko podobne žarkovnim, tečejo pa od jedra po vsej črnjavi in zelo zmanjšujejo uporabnost debla za žagan les.
Zimske razpoke se pojavljajo v zunanjem, mlajšem lesu in nastajajo zaradi izpostavljenosti mrazu. Najčešče jih srečujemo pri listavcih; hrastu, bukvi, jesenu in javoru. Ponavadi nastanejo samo na strani, ki je najbolj izpostavljena, največkrat od kakšne debelejše veje navzdol do korenin. Beljava se zaradi nizkih temperatur skrči in ko ne more več objemati sredice, poči. Razpoka se ponavadi obraste, tako da drevo uspeva naprej, izkoristek lesa iz takšnega debla pa je vendarle manjši.
Obročaste razpoke nastanejo, ko se del zunanjega lesa zaradi različnih vplivov (neenakomerna rast, mehanske poškodbe, delovanje mikroorganizmov ipd.) odlušči od notranjega. Takšno deblo je za žagan les neuporabno.
Poleg razpok, zaradi katerih je včasih les povsem neuporaben za tehnično rabo, vrednost in uporabnost lesa močno zmanjšujejo tudi grče. Grče so posledica razvejanosti debla in so ostanki vej v deblu. Bolj ko je deblo razvejano, več grč lahko pričakujemo. Najpogosteje se pojavljajo pri iglavcih, ki so razvejani že od tal, medtem ko se krošnja pri listavcih ponavadi prične višje in je deblo manj obremenjeno z grčami. Grče v lesu sprejemamo kot nekaj samoumevnega in nekako spadajo k videzu lesa. Toda preveč grčav les ni več estetski, je manj uporaben in zato cenejši. Velikost in število grč je tudi eno od meril za določevanje kakovostnega razreda lesa. Najbolj moteče so grče, ki izpadajo ali se luščijo. Grčav les je težje obdelovati, les pa izgubi tudi nekaj svojih mehanskih lastnosti, na primer trdnost in prožnost.
Ne preveč pogosta, pa vendarle precej moteča je zavita rast. Tako pravimo rasti, pri kateri se lesna vlakna kot v vijačnici sučejo okoli sredice. Deblo s takšno rastjo je sicer možno nažagati na formate, toda kasneje se deske zaradi delovanja lesa vijačno zvijajo. Lahko jih uporabimo samo kot pomožni les v gradbeništvu, za druge namene pa niso uporabne.
Od napak pri rasti omenimo še dve: ekscentrično rast in dvojni stržen. Pri prvi stržen debla ni v sredini, pač pa ob strani, in prerez jedra ni krog, pač pa elipsa. Anomalija nastane zaradi različnih mehanskih sil ali različnega obsončenja. Pogostejša je pri drevesih ob robu gozda ali pri drevesih, ki rastejo na večji strmini. Deske iz takšnega debla se rade zvijajo in trgajo, les tudi ni enakomerno obarvan. Premišljen rez pri žaganju sicer zmanjšuje posledice, toda takšen les je manjvreden. Tudi deblo z dvojnim strženom, ki nastane, če se dve debli pri rasti združita v eno, daje manj vreden les.
Med napake lahko štejemo tudi smolnatost lesa, ki se pojavlja pri iglavcih, največkrat pri smreki, macesnu in boru. Smolnate vrečke, ki nastanejo med branikami, otežujejo obdelovanje lesa in znjižujejo njegovo estetsko vrednost. Takšen les je za mizarsko obdelavo manj vreden, za uporabo v gradbeništvu pa smolnatost ne moti, običajno celo povečuje odpornost lesa proti vlagi in vremenskim vplivom.
Bela trohnoba se pojavlja predvsem pri listavcih. Les se svetlo obarva, zaudarja po trohnobi, gnili deli se svetlikajo. Trdnost lesa se razpolovi v nekaj tednih in les nazadnje razpade v obliki vlaken.
Piravost povzročajo podobne glive kot belo trohnobo. Spoznamo jo po belih lisah in po tem, da so deli lesa že popolnoma strohneli, medtem ko so ob njih še sloji zdravega lesa.
Rjavo trohnobo povzročajo glive, ki spadajo med najpogostejše in najbolj učinkovite uničevalce lesa. Po okužbi se pojavijo najprej rdečkasto rjave lise, ki se razširjajo. Že v začetku razkroja se lesna masa na obolelem mestu močno zmanjša in tam postane les manj trden. Sčasoma se zdrobi v rjavkasto snov. Rjava trohnoba lahko nastane iz bele trohnobe, v deblu samem zaradi nezadostne prehranitve, kasneje pa tudi pri nepravilnem sušenju ali skladiščenju žaganega lesa. Značilna je za iglavce, vendar jo lahko opazimo tudi na listavcih.
Modrivost povzroča več vrst gliv in se pojavlja kot modrenje lesa v beljavi. Les se največkrat okuži po sečnji in pri skladiščenju v vlažnem okolju. Najbolj občutljiv je borov les, pa tudi les drugih iglavcev, manj les listavcev, čeprav se modrina lahko pojavi tudi na njem. Okužen les, če ukrepamo pravočasno in ga dobro osušimo, je še uporaben, modri odtenek pa ostane. Modrina se pogosto nadaljuje z rjavo trohnobo.
Gobavost lesa je še ena od bolezni, ki jo povzročajo glive in se pojavlja tako na rastočem kot na že vgrajenem lesu. Več o gobavosti lesa pišemo v posebnem sestavku v sklopu “Vzdrževanje in sanacije”.
Če poznamo nekaj najpogostejših napak in bolezenskih znakov lesa, smo lahko pri nakupu gradbenega lesa bolj samozavestni. Ponudili smo vam le drobec znanja o tej temi, ki je bistveno bolj široka. Morda pa se vam bo tudi ta drobec obrestoval.
Mehanske lastnosti lesa
Les izbiramo glede na namen, za katerega ga nameravamo uporabiti. Če je za mizarstvo pomembna lepota lesne strukture, so za lesene gradbene konstrukcije pomembnejše mehanske lastnosti: trdnost, prožnost, trdota, cepljivost in tudi trajnost.
Trdnost lesa je pomembna pri nosilnih lesenih konstrukcijah, ki so lahko obremenjene na različne načine: tlačno, natezno, upogibno, strižno ali torzijsko. Izmerimo jo lahko z obremenitvijo do trenutka, ko les popusti in poči. Trdnost je tem večja, čim večji je prečni presek in čim gostejši je les (čim bolj goste so branike in čim več je kasnega lesa), manj pa je odvisna od vrste lesa. Odpornost lesa proti obremenitvam je odvisna tudi od temperature okolice (trdnost je manjša tako pri razmeroma nizkih kot visokih temperaturah), pa tudi od števila in vrste grč ali drugih rastnih napak ter vsebnosti vlage (trdnost je manjša, čim bolj vlažen je les). Najbolj pa je odpornost odvisna od smeri delujoče sile. Če sila deluje v smeri rasti lesnih vlaken (v smeri osi debla), je trdnost lesa bistveno večja, kot če sila deluje pravokotno na lesna vlakna. Tlačna trdnost v smeri lesnih vlaken je kar dvakrat večja, natezna trdnost pa še neprimerno več kot v smeri prečno na lesna vlakna. Pri nosilnih konstrukcijah je treba upoštevati te lastnosti, sploh pa se je treba izogibati natezni obremenitvi, ki bi delovala prečno na lesna vlakna!
Pri nosilnih konstrukcijah je pomembna tudi prožnost lesa. Če leseni nosilec vpnemo med dve točki ali v eno samo in ga obremenimo z določeno tlačno silo, se bo nosilec deformiral, upognil. Ko sila preneha, se nosilec hitro vrne v prvotno stanje, če je les prožen. Pri manj prožnem lesu je čas vračanja v prvotno stanje daljši, del deformacije pa lahko ostane. Pomembno je tudi, da je pri enaki sili deformacija pri prožnem lesu večja kot pri neprožnem in da je potrebna sila, da nosilec poči, pri prožnem lesu večja kot pri neprožnem.
Prožnost je odvisna od vrste lesa, hkrati pa je tem večja, čim bolj enakomerna in pravilna je rast.
Tu je treba omeniti še nek pojav. Če nosilec obremenimo s tlačno silo, se bo deformiral do določene mere. Če sila ne poneha in traja dlje časa, se deformacija s časom povečuje. Ta pojav imenujemo lezenje.
Trdoto lesa lahko definiramo kot odpor, s katerim se les upira prodiranju tujkov. Ne smemo je zamenjevati z njegovo trdnostjo. Če nas trdnost zanima predvsem zaradi nosilnosti različnih konstrukcij, nas trdota zanima zaradi obdelovanja in povezovanja različnih lesenih delov. Trdota lesa je povezana tudi z njegovo površinsko obrabo; bolj ko je les trd, manj se obrabi. Tudi zato je trdota lesa pomembna, saj obstaja vrsta izdelkov, pri katerih si želimo čim manjšo obrabo (lesene talne obloge, stopnice, različni pulti ipd.).
Trdota je največ odvisna od vrste lesa, pa tudi od gostote, vlažnosti in smeri prereza. Les je trši, bolj ko je gost (goste branike, velik delež kasnega lesa) in suh. Trdota je večja po prečnem prerezu. Stopnice, parket, ladijski pod ipd. žal obrabi vedno postavijo tisto lice, ki je bolj občutljivo, toda druge izbire praktično ni. Zato pa povsod tam, kjer pričakujemo večje obremenitve, tlakujemo z lesom tako, da je obrabi izpostavljen prečni prerez lesenega tlakovca (na primer vrtne potke, dvorišče, konjušnice ipd.)
Cepljivost ali razkolnost je lastnost lesa, da se lahko razcepi ali razdvoji vzdolžno v smeri lesnih vlaken. Les lahko razcepimo z orodjem v obliki klina. Ker se pri tem lesna vlakna razdvajajo in ne trgajo kakor pri žaganju, je površina cepljenega lesa bolj odporna proti prodiranju vode kakor površina žaganega lesa. To lastnost izkoriščajo pri izdelavi skodel. Razkolnost lesa izkorišča ali vsaj je izkoriščal tudi že skoraj vsak za pripravo drv za kurjavo. Pri tem je dobro vedeti, da se vlažen les lažje cepi kot suh. Lažje se cepi tudi les, ki ima lepo, ravno strukturo lesnih vlaken in manj gost les. V splošnem se les iglavcev lažje cepi kot les listavcev.
Trajnost je lastnost, ki je v splošnem ne moremo pripisati med mehanske in je v tesni povezavi s četrto dimenzijo, časom. Trajnost lesa bi lahko označili kot tisto obdobje, v katerem se njegove mehanske lastnosti, predvsem trdnost, še ne začenjajo spreminjati. Les začenja propadati zaradi vplivov okolja; bolj ko je odporen proti tem vplivom in bolj ko so vplivi prijazni do njega, daljša bo njegova življenjska doba. Nekatere vrste lesa so bolj odporne in zato je njihova uporabna doba daljša. Pomembno je tudi, v kakšnem okolju uporabimo posamezno vrsto lesa — ali bo delno zakopan v zemljo, bo delno ali ves v vodi, ali bo izpostavljen UV žarkom, velikim spremembam temperature, veliki zračni vlagi ipd. Nekatere vrste v najugodnejših razmerah zdržijo izjemno dolgo; macesen, na primer, kar do 1800 let, jelka, smreka in bor do 1000 let, bukev, hrast in jesen do 800 let ipd.
Delovanje lesa
Les se pri sušenju krči in skrček ni zanemarljiv. Krčenje ni enakomerno po vsem volumnu; po dolžini je skoraj neznatno (0,1 do 0,6 %), poprek pa je različno v radialni (3 do 6 %) in tangencialni smeri (7 do 10 %). Razlika pri krčenju v omenjenih smereh pomeni, da na les deluje neka sila. Tako se, na primer, pri sušenju bočnice desna, notranja stran, ki je bliže strženu, manj krči od leve, zunanje strani, ki je bliže obodu. Zato se leva stran vboči, desna pa izboči. Deska bočnica ni več ravna, pač pa napeta. Tramovi ali letve, ki imajo kvadraten presek, pri katerem letnice potekajo diagonalno, dobijo po osušitvi presek v obliki romba. Če letnice tečejo vzporedno z eno od stranic, pa postane presek pravokotne oblike. Okrogel presek po osušitvi postane elipsast.
Les podobno, a v obratni smeri reagira tudi pri navlaževanju in pri tem nabreka.
Krčenje in nabrekanje lesa je treba resno upoštevati. Klimatske razmere tudi v notranjih prostorih niso vedno enake. Pozimi, ko je vklopljeno centralno ogrevanje, je zrak v prostorih zelo suh, poleti pa lahko doseže zelo visoko relativno vlago. V zunanjem okolju so spremembe relativne vlage še toliko večje in pogostejše (dnevne). Les s svojim delovanjem sledi zračni vlagi, pri tem pa se krči in razteza. Delovanja lesa ne moremo povsem preprečiti, lahko pa ga zmanjšamo z nekaterimi ukrepi:
- Uporabljamo samo primerno osušen les, katerega notranja vlaga je izenačena z vlago v prostoru. Računamo s srednjo ali povprečno vrednostjo vlage, tako da lahko pričakujemo odstopanja navzgor in navzdol ter krčenje in nabrekanje lesa. Najbolj občutljive so talne obloge, ki jih je treba polagati samo na primerno osušena tla, da les ne sprejema vlage iz tal. Leseno talno oblogo je treba precej pred postavitvijo uskladiščiti v prostor, da se vlaga lesa izenači z vlago v prostoru. Previdnost ni odveč tam, kjer pod podom tečejo cevi centralne kurjave. Toplota, ki prehaja skozi pod, bo talno oblogo izsušila in med stiki bodo zazijale razpoke. Takšno oblogo je treba preložiti, zato je morda bolje, da je nekaj mesecev slepo položena in šele nato dokončno.
- Vse vrste lesa ne delujejo enako. Skoraj zanemarljivo je delovanje nekaterih eksotičnih vrst lesa, od domačih pa manj delujejo iglavci kot listavci. V primerih, kjer je delovanje lesa lahko kritično za lep izdelek, je bolje izbrati les, ki že sam po sebi manj deluje.
- Kadar letve po slojih lepimo med seboj, da dobimo večji presek, na primer za steber, lepimo levo stran z levo stranjo. Kadar deske lepimo med seboj po robu, da dobimo večjo površino, sestavljamo in lepimo beljavo k beljavi in srce k srcu.
- Pri lesnih konstrukcijah izberemo takšne povezave, da omogočajo delovanje lesa. To so klasične lesne vezi, ki so poleg tega še lepe na pogled.
- Lesene površine zaščitimo z ustreznimi premazi, ki zavirajo sprejemanje in oddajanje vlage.
Plošče iz predelanega lesa
Mnogokrat potrebujemo večje površine lesnega gradiva, ne samo v mizarstvu, pač pa tudi v gradbeništvu (na primer za slepi pod, opaže ipd.). Ker je les živo gradivo, ki deluje in se spreminja, so tudi večje površine zlepljenega lesa podvržene spremembam, včasih prav neprijetnim (zvijanje, pokanje ipd.). Lesna industrija je že pred časom spoznala težave in ponudila trgu različne plošče iz predelanega lesa. Za vse je skupno, da so praktično mrtve, ne delujejo, hkrati pa so tudi cenejše kot plošče iz zlepljenega masivnega lesa. Velika lesena površina, ki ne deluje, je idealna za pohištveno industrijo in tudi za gradbeništvo.
Vezana plošča je zlepljena iz več plasti lupljenih furnirjev. V velikih stiskalnicah in s posebnimi lepili zlepijo neparno število furnirjev, pri čemer sta dve sosednji plasti postavljeni pravokotno druga na drugo glede na smer rasti. Debelina furnirjev v istih slojih od sredine navzven je vedno enaka. Takšna sestava preprečuje delovanje plošče.
Vezane plošče dobimo v debelinah od 3 do 12 milimetrov, redkeje tudi debelejše, pri čemer je število slojev od 3 do 5 ali več. Zunanji plasti sta ponavadi iz bukovega furnirja, redkeje iz smrekovega ali jelševega. Plošče so označene z žigom proizvajalca in s podatki o merah in kakovostnem razredu.
Čeprav ne delujejo, vlage ne prenašajo dobro. Skladiščimo jih v suhem in zračnem prostoru leže v vodoravni legi. Posebna izvedba vezanih plošč je vodoodporna, lepljena z v vodi obstojnimi lepili.
Jedro panelnih plošč so zlepljene letvice (smreka, jelka ali mehki listavci). Jedro je na obeh straneh oblepljeno s slepim furnirjem debeline 2,5 do 4 milimetre, običajno iz parjene bukve, pogosto pa tudi iz topola, vrbe, jelše ali furnirja iz drugega lesa. Uporaba panelnih plošč je univerzalna; plošča je uporabna povsod, kjer potrebujemo večjo leseno ploskev.
Največkrat so na trgu plošče z debelinami od 14 do 40 milimetrov. Opremljene so z žigom proizvajalca in podatki o merah in kakovostnem razredu. Shranjujemo jih v zračnem in suhem prostoru v vodoravni legi.
Iverne plošče ali iverke izdelujejo iz iveri, ki jih pomešajo s posebnim lepilom. Vroče jih stiskajo in potem z obeh strani obrusijo. Ker za njihovo izdelavo uporabljajo manjvreden les, so razmeroma poceni. Zaradi svojih lastnosti so priljubljene tako v pohištveni industriji kot v gradbeništvu. Za pohištveno industrijo izdelujejo posebne furnirane iverke ali iverke, preoblečene z laminatom v vzorcu lesa (iveral). Za gradbeništvo uporabljamo manj kakovostne iverke za enkratno opaženje, za izolacijo ali iverke z izdelanimi utori in peresi za slepi pod.
Vir: GRADIM
|
|
|
|
|
|
|
|
