Suhi ometi

Vir: GRADIM, fotografije: KNAUF

Zidovi, bodisi zunanji ali notranji, kakršne zgradimo, iz tehničnih, estetskih in higienskih razlogov niso primerni za obod bivalnega prostora. Zato jih obložimo. Pri montažni gradnji za oblogo zidu uporabljamo predvsem mavčno kartonske plošče ali lesene obloge. V zadnjem času pa tudi pri klasični gradnji narašča uporaba mavčno kartonskih plošč, predvsem pri sanacijah in novogradnjah, pri katerih želimo skrajšati rok od izvedbe do vselitve.

Suhomontažna gradnja je v Evropi v splošnem priznana in uveljavljena, pri nas pa jo poznamo po suhomontažnih predelnih stenah, spuščenih stropih in mansardnih oblogah. Pri suhomontažnih gradbenih elementih prevladujejo mavčnokartonske plošče, ki so idealne za zaključek zidu z notranje strani. Mavec vsrka odvečno vlago iz prostora, kadar jo je v njem preveč, in jo vrača nazaj v prostor, če je zrak suh. Zato je nekakšen regulator vlage v prostoru. Poleg tega je paroprepusten, pH nevtralen, ne tvori prahu, ni strupen in je brez vonja. Polaganje (lepljenje ali vijačenje na podkonstrukcijo) mavčnokartonskih plošč je bolj preprosto kot priprava ometa in ometavanje zidu. Klasični hidravlični omet se suši nekaj tednov ali mesecev, preden je prostor primeren za vselitev, mavčnokartonske plošče pa so suhe in pripravljene za nadaljnjo obdelavo praktično takoj. Edini mokri postopek je tesnjenje in poravnava stikov med ploščami.

Mavčnokartonske plošče lahko lepimo neposredno na zid, ki je primerno suh, raven in očiščen. Gladke površine, kakršne so betonski vložki, in porozne površine, na primer iz siporeksa, je treba premazati s posebnimi predpremazi, da lepilo bolje prime. V prepripravo zidu spada tudi postavitev podometne inštalacije. Pri elementih, ki bodo kasneje štrleli iz stene, je treba upoštevati debelino lepila in debelino mavčnokartonske plošče. Doze za vtičnice postavimo tako, da štrlijo približno dva do tri centimetre iz zidu. Ta odmik bo kasneje zakrila plošča.

Za hitrejše delo je najbolj priročno plošče vnaprej narezati na višino prostora, ki smo ji odvzeli 15 milimetrov. Lepilo točkasto nanesemo na ploščo in ploščo stisnemo ob zid. S prečno letvijo in rahlimi udarci jo poravnamo s sosednjimi ploščami. Ob kritičnih mestih, na primer ob oknih, dimniku ipd., lepilo nanesemo po celi površini. Plošče postavimo tako, da spodaj s podlaganjem nastane reža, široka približno 10 milimetrov, pri stropu pa 5 milimetrov. Tako zagotovimo ustrezen zračni pretok, potreben za sušenje lepila. Ko je lepilo suho, lahko obe reži zapolnimo z mavčno fugirno maso ali ju preprosto prekrijemo z zaključno kotno letvijo.

Če je zid zelo grobo izdelan, kriv, vlažen ali brez vdelane inštalacije, lahko suhi omet postavimo tudi na podkonstrukcijo, ki mavčnokartonske plošče odmakne od zidu. Podkonstrukcija je lahko lesena ali kovinska, vsekakor pa je najbolje uporabiti kovinske profile, ki spadajo med sistemske rešitve suhomontažne gradnje. Vmesni prostor med zidom in pokrivnimi ploščami lahko izrabimo za izravnavo stene, napeljavo inštalacij in za dodatno zvočno in toplotno izolacijo.

Možni sta dve izvedbi podkonstrukcije. Prva je vpeta samo v tla, strop in zaključni obodni steni in ne v zid, ki ga oblagamo. Je prostostoječa in podkontrukcijo izdelamo kot za pregradno steno, le da jo obložimo samo z ene strani. Prednost takšne rešitve je v tem, da lahko oblogo poljubno odmaknemo od zidu in izravnamo še tako kriv zid.

Pri drugi rešitvi kovinske profile pritrdimo na zid, ki ga oblagamo. Prednost te rešitve je v hitrosti izvedbe, hkrati pa je lahko zid poljubno visok. Kovinske profile lahko na zid pritrdimo na več načinov, najpogostejši pa je s sistemskimi držali.

V obeh primerih mavčnokartonske plošče privijačimo na podkonstrukcijo in stike izravnamo z mavčnimi fugirnimi masami.