Hidravlični ometi

Vir: GRADIM, fotografiji: KNAUF

Zidovi, bodisi zunanji ali notranji, kakršne zgradimo, iz tehničnih, estetskih in higienskih razlogov niso primerni za obod bivalnega prostora. Zato jih obložimo. Pri klasični gradnji so najpogostejša obloga hidravlični ometi. Notranje zidne obloge imajo predvsem estetsko vlogo; skrivajo instalacijske napeljave in grobo zidavo ter izravnavajo morebitne neravnine na zidovih, nastale med gradnjo. Končana notranja zidna obloga mora biti primerna za barvni premaz ali za lepljenje tapet in omogoča na videz prijetno zaključitev sten. Z gradbeno tehničnega stališča se mora idealno sprijeti z zidom brez nevarnosti odstopanja ali razpokanja, s higienskega stališča pa mora omogočati zdravo bivalno okolje.

Ometi

Omete štejemo med gradbene materiale, s katerimi pokrivamo stenske in stropne površine. Njihova kakovost in trajnost je odvisna od vrste in stanja podlage, na katero jih nanašamo, vremenskih razmer pri pripravi in izvedbi, sestave, priprave in vrste malte ter od samega postopka pri nanašanju.

Ometavati lahko pričnemo, ko se zidovi osušijo in je podlaga, na katero omet nanašamo, čvrsta; ponavadi po štirih do šestih tednih od gradnje zidov.

Lep in trajen omet lahko izdelamo samo na enakomerni in hrapavi podlagi. Zidove moramo očistiti prahu in izravnati izbokline od malte, ki nastanejo pri zidanju. Opečne zidove moramo pred nanosom ometa dobro navlažiti z vodo, da ne bi opeka potegnila iz malte vlago, ki je potrebna za vezanje. Pri stenah, ki so izpostavljene slabemu vremenu, obstaja nevarnost, da podlaga vpije vodo, ki lahko pri nizkih temperaturah zmrzne in zato omet odstopi. To se dogaja pri zidovih, kjer je temperatura na obeh straneh zidu enaka in ni prehoda toplote (podnožja, strešni zidovi, ograje ...). Bolj ko je podloga porozna, bolj mora biti omet neprepusten.

Na površini še neometanih zidov se včasih pojavijo bele ali sive lise, zlasti če je opeka slabo žgana. To so soli (solitri), ki zmanjšujejo sprijemnost podlage z ometom, prodirajo skozenj in delajo težave pri kasnejšem barvanju. Izločanje soli povzroča voda, ki je potrebna za vezanje malte pri zidanju, ali voda, s katero pride zid v stik. Raztaplja soli in jih pri sušenju izvleče na površino. Tudi opeka, ki je ležala pred vgradnjo na zemlji, ali slabo izoliran zid, ki je v stiku z zemljo, izločata solitre.

Lise solitra je treba odstraniti in poskrbeti, da se ne ponovijo. Manjše površine zidu ali posamezne opeke je najbolje izsekati, če pa to ni mogoče, jih dobro očistimo z žičnato krtačo, operemo s čisto vodo in po osušitvi premažemo z bitumensko emulzijo, ki prepreči ponovno prodiranje soli na površino. Lise, ki nastanejo na fasadi, sčasoma izginejo, ker so topljive v vodi in jih dež izpere.

Lise na zidu so lahko tudi kalcijev sulfat ali kalcijev nitrat, ki se izločata iz malte, v kateri je preveč apna. Odstranimo jih z močno razredčeno solno kislino, ki jo nato speremo s čisto vodo, da ne bi prodrla v zid in povzročila nove lise (kloridi).

Da se v ometu ne pojavijo razpoke, morata imeti omet in podlaga približno enak razteznostni koeficient. Les ali jeklo v zidu je treba zaščititi z lepenko ali z ustreznim premazom, da omet ne razpoka, ker imajo les, jeklo in ometi različno toplotno prevodnost in razteznost. Pri zidovih, ki so izpostavljeni zelo velikim temperaturnim spremembam, pride do izraza tudi majhna razlika v razteznostnih koeficientih zidu in ometa in omet razpoka. Zato takšne dele zidu raje pustimo neometane. Takšen primer je zunanji del dimnika.

Če podlaga ali deli podlage niso sposobni sami nositi ometa ali če obstaja nevarnost, da bi omet na podlagi razpokal, moramo podlago prevleči s posebnimi nosilci za omet. Biti morajo iz materiala, ki se ga malta dobro prime, morajo biti trdni in neobčutljivi na spremembe temperature in vlage. Najbolj pogosto uporabljamo pletivo iz plastičnih vlaken, pletivo iz žice ali drugo pletivo ter lahke gradbene plošče iz lesenih odpadkov, iz sadre ali plute. Imeti morajo hrapavo površino.

Paziti je treba tudi na vremenske pogoje, pri katerih izdelujemo malto za omet in ometavamo. Spomladi ali pozno jeseni so zaradi zmernih temperatur in vlažnosti zraka pogoji najboljši. V vročini voda, ki je potrebna za vezanje, prehitro izhlapi in pride do razpok in slabega vezanja. Prostor, v katerem pripravljamo malto za omete, mora biti zaščiten pred soncem, sveža malta pa prekrita z vlažnimi ponjavami. To je posebej pomembno pri cementnih maltah, ki so trdnejše, če vežejo počasi. V mrazu sveža malta zmrzne, izgubi moč vezanja in po odmrznitvi odpade.

Vrste ometov

Ometi so poznani že od začetka našega štetja dalje. Recepture zanje so se seveda skozi stoletja spreminjale v odvisnosti od tehnologije, ki postaja vedno bolj zahtevna. Od samega začetka naprej pa uporabljamo hidravlična veziva, kot so cement, apnenec in mavec. Vrste ometov razlikujemo prav po teh vezivih.

APNENI OMETI izdelujemo jih iz gašenega apna, ki je odležal v apnenici najmanj šest tednov. Razmerje mešanice in velikost zrn peska je odvisna od namena uporabe. Za notranje in zunanje omete uporabljamo mešanice v razmerju 1:2 do 1:3. Pri zunanjih ometih dodamo mešanici še cement, da dobimo apnenocementni omet.

MAVČNI OMETI so primerni za izdelavo notranjih ometov v suhih prostorih.

OMETI IZ HIDRAVLIČNEGA APNA so primerni za ometavanje zunanjih in notranjih vlažnih prostorov. Izdelujemo jih v razmerju 1:3 do 1:5.

CEMENTNI OMETI uporabljamo jih na zunanjih in notranjih površinah zgradb kot podlago kamenim ometom, ker so obstojni proti vlagi in mehanskim poškodbam. Izdelujemo jih v razmerju 1:1 do 1:5 glede na to, ali želimo za vodo nepropustne omete ali običajne. Na opečnati podlagi pogosto razpoka, ker ima drugačen razteznostni koeficient kot opeka.

PODALJŠANI CEMENTNI OMET je podlaga notranjim ometom in zgornji sloj zunanjih ometov.

PLEMENITI ALI SUHI OMET izdelujejo v tovarnah in je pakiran v vreče. Na gradbišču mu dodamo samo vodo. Omet nanašamo na podlago iz apneno cementnega ometa. Dobro zmešano maso nanašamo z zidarsko žlico, zgladimo pa z deščico.